»Želim si, da bi se vsi na šoli počutili kot doma«

Intervju z Matevžem Vrunčem Irmanom, predsednikom dijaške skupnosti

Dijaška skupnost I. gimnazije je dobila novega predsednika – to je Matevž Vrunč Irman. Z maturantom splošne gimnazije smo se pogovarjali o tem, kako namerava v enem letu na šoli pustiti svoj pečat; zaupal nam je ideje za nove projekte in izpostavil vrednote, ki jih želi razširjati med dijaki.

Novi predsednik Dijaške skupnosti I. gimnazije v Celju, čestitke za izvolitev. Se lahko na kratko predstaviš?

Sem 18-letni Celjan, dijak in predsednik 4. č-razreda, ki je po duši športnik in ima velike ambicije v življenju. Dolgo sem treniral košarko, v zadnjem gimnazijskem letu pa se želim popolnoma posvetiti šoli in predsedovanju. Prijatelji me poznajo kot sproščenega in vedno nasmejanega, znam pa biti tudi resen, ko je potrebno. Zelo rad potujem in se družim s prijatelji. V prostem času se rekreativno ukvarjam z različnimi športi in poslušam rap glasbo. Še posebej sta mi pri srcu Travis Scott in A$AP Rocky. Sem tudi velik navijač FC Barcelone. Zelo rad pa prisluhnem ljudem in jim pomagam, zato menim, da sem in bom dober predsednik. Šolo sem dodobra spoznal, saj jo obiskujem že četrto leto. Beri naprej

Obiskali smo 58. umetnostni beneški bienale

Beneški umetnostni bienale je svetovno znan dogodek, ki vsako liho leto v Benetkah kot njegovem glavnem prizorišču s skupno temo poveže izbrane umetnike in umetnice z vsega sveta in posredno privabi do pol milijona turistov. Umetniki se s svojimi deli širši javnosti predstavijo kot posamezniki ali pa zastopajo svojo državo v nacionalnih paviljonih. Najboljša dela so na otvoritveni predstavitvi v posameznih kategorijah nagrajena z levi. Letošnjega zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon je z instalacijo plaže, naslovljeno ”Sun & Sea”, ki kritizira užitkarsko ležernost današnje družbe, prejela Litva.

Letošnji 58. beneški bienale z naslovom ”May You Live in Interesting Times” (Da bi živeli v zanimivih časih) označuje nestabilno obdobje, na pragu velikih sprememb zaznamovano z negotovostjo sedanjosti in prihodnosti. Kurira ga Ralph Rugoff. V povezavi z naslovom tokratna tema bienala ni določena, gre za generalni pristop doživljanja družbe skozi umetnost. Slab mesec pred njegovim zaprtjem smo si ga ogledali tudi dijaki I. gimnazije v Celju.

Po peturni vožnji z avtobusom smo se do prvega glavnega prizorišča bienala, Giardinija oziroma Vrtov, odpeljali z majhno ladjo. Sivina meglenega jutra se je držala napovedi; dan bo suh in oblačen, temperature ne prenizke. Zame in še za koga je bil to prvi obisk Benetk sploh, zato smo stali pred vhodom v Vrtove, ne točno vedoč, kaj lahko pričakujemo. Ogleda smo se lotili nekateri negotovo, nekateri načrtno in zagnano – časa je bilo namreč malo, paviljonov pa veliko. V majhnih skupinicah smo se v trenutku porazgubili v počasnem toku drugih obiskovalcev. Med drugimi smo si lahko ogledali težko pričakovana angleški paviljon Cathy Wilkes in francoski paviljon Laure Provost, ki sta se v času našega obiska edina lahko pohvalila z vrsto, srbski paviljon v bivšem jugoslovanskem in avstrijski paviljon Renate Bertlmann s feminističnim motivom. Beri naprej

Športni tabor na Debelem rtiču

V ponedeljek, 23. 9. 2019, smo se dijaki in dijakinje športnih oddelkov 3. letnika, skupaj z razrednikoma, prof. Glažar in prof. Stoparjem, ter prof. Marković in prof. Benčino odpravili na športni tabor na Debeli rtič. 

Športni tabori so namenjeni dijakom športnih oddelkov v drugem in tretjem letniku in so obvezni, saj na njih opravimo določeno število ur športne vzgoje in tudi nekaj obveznih izbirnih vsebin (OIV). Tako smo med letom manj obremenjeni in lažje usklajujemo treninge in šolske obveznosti. 

Ko smo prispeli na cilj, smo se najprej razporedili v sobe, odložili prtljago in odšli na kosilo. Po krajšem počitku sta nam prof. Stopar in prof. Benčina predstavila urnik za naslednje tri dni. Prvi dan zaradi dežja nismo mogli opravljati določenih zunanjih aktivnosti, zato smo imeli več ur pouka – kemije in biologije. Sledila je večerja, potem pa smo se odšli kopat v hotelski bazen. Po kopanju smo si ogledali četrtfinale odbojke in z navijanjem spodbujali naše odbojkarje.  Beri naprej

Tako so prvošolci postali kajuhovci 

V torek, 10. 9. 2019, je na ploščadi pred našo šolo potekal uradni sprejem dijakov prvega letnika. Najprej jih je pozdravil predsednik dijaške skupnosti Timotej Klinc, jim zaželel dobrodošlico na šoli, nato pa je prvošolce čakal prvi del sprejema – kviz. Ta je bil sestavljen iz desetih vprašanj, med drugim, kako se imenuje naša jedilnica, kam so šli dijaki četrtega letnika na maturantski izlet in koliko let je dr. Anton Šepetavc že ravnatelj (mimogrede, odgovor je trinajst let in ne štirideset, kot so dejali dijaki nekega razreda). Vsak pravilni odgovor je štel eno točko in po vseh vprašanjih je vodil 1. b z devetimi točkami. Drugi del sprejema je bil bolj fizičen; vsak razred si je izbral predstavnika, ki je moral teči v šolo in čim hitreje najti vrečko z lizikami, na kateri je bil napisan njegov razred. Tisti razred, katerega predstavnik je iz šole pritekel prvi, je dobil še dodatnih deset točk, drugi osem, tretji šest, ostalih pet pa od pet do ene točke. Prvi se je pred šolo vrnil predstavnik 1. d, ki je s temi dodatnimi točkami osvojil tradicionalno lisičko. To jim je z besedami: »2. č vam čestita za zmago in upa, da boste naslednje leto enako dobro predali lisičko, kot smo jo mi letos,« predala predsednica lanskega zmagovalnega razreda Maja Kresnik – Doberšek. Ana Nuša Anžič iz 1. d je povedala, da ji je bil sprejem všeč: »Lahko bi trajal še dlje, ker sem res uživala in mislim, da lahko to rečem kar v imenu vseh. Všeč so mi bila vprašanja in zdi se mi, da smo se takrat kot razred bolj povezali, sploh zaradi zmage športniki pač radi zmagujemo.« Beri naprej

»Da se spoznamo in spoštujemo v drugačnosti!«

Nad izmenjavo na Madžarskem smo bile navdušene, a nas je zanimalo tudi, kaj o tem menijo dijaki in seveda profesorice. O tem smo povprašale prof. Alenko Blake ter prof. Zsuzsanno Szito Holubne, ki je koordinatorka izmenjave na Madžarskem. Vprašale smo tudi nekaj dijakov gostiteljev iz madžarske gimnazije. 

Kakšen je vaš pogled na odnos in povezanost med šolama?

Prof. Blake: Obe šoli sta zelo dobri in dobro organizirani, imata pa tudi zelo dobre in pridne dijake. Primerljivi sta tudi v nacionalnem merilu, obe spadata med pet najboljših šol v državi. Zdi se mi, da se odlično ujamemo tudi po človeški plati, predvsem s profesorji, ki so pridni, delavni in vso stvar dobro organizirajo, zato je z njimi lepo sodelovati. Imamo skupno zgodovino, ki nas povezuje, čeprav nam je njihov jezik tuj.

Prof Holubne: Mislim, da imamo odličen odnos, ker je vaša šola zelo podobna naši, po interesih, rezultatih, obnašanju. Skoraj tako se zdi, kot da ste del nas. To se je potrdilo tudi, ko smo bili v preteklih letih v Celju in videli vaš način dela. Beri naprej

Izmenjava z Madžarsko, tretji dan

Ob 7.45 smo se zbrali na vnaprej določenem mestu, kjer smo vstopili na avtobus. Današnji dan je bil namenjen ogledu glavnega mesta, Budimpešte. Na avtobusu se nam je pridružila vodnica, ki nam je še pred prihodom v angleščini povedala, da je Budimpešta sestavljena iz 23 okrožij oziroma občin ter da se razteza ob obeh bregovih Donave.

Naša prva postaja je bila čudovita razgledna točka na vrhu hriba, imenovana tudi Citadela. Od tam se je odpiral krasen pogled na celotno Budimpešto in na reko Donavo, ki je mejnik med Budimom in Pešto, dvema deloma mesta, ki so ju kasneje združili v eno. Med vožnjo do naslednje točke smo izvedeli nekaj o madžarskih kraljih in zgodovini mesta.

Ustavili smo se pri vhodu izjemne utrdbe, imenovane ribiška trdnjava. Povzpeli smo se po mogočnih stopnicah do osrednjega prostora, ki se razteza med mnogimi stopnicami, stolpiči in Matijevo cerkvijo, v kateri so v preteklosti kronali tudi madžarske kralje. Tam smo imeli malo prostega časa, da smo se razgledali in seveda naredili veliko fotografij, saj je bila utrdba, obložena z belim kamenjem, resnično čudovita. Med panoramsko vožnjo po mestu smo izvedeli, da čez Donavo v

Budimpešti vodi sedem mogočnih mostov, najbolj znan pa je Szenchenyijev verižni most, dolg skoraj 400 metrov. Izvedeli smo tudi, da stavbe tukaj niso višje od 96 metrov, saj sta takšne višine tudi bazilika svetega Štefana in parlament in ta višina predstavlja nacionalni simbol, ki ne sme biti presežen. Prečkali smo reko in izstopili na ploščadi pred parlamentom. Ker gre za visoko varovan objekt, smo morali pred vstopom na pregled, zelo podoben tistim na letališčih. Vsak je dobil svoj kompet slušalk, da smo lažje sledili vodnici, ki nas je popeljala po parlamentu. Najprej smo se po zlatem stopnišču sprehodili do najvišjega nadstropja, kjer nas je pričakala čudovita osrednja dvorana. Nato smo vstopili v del, kjer so pod budnim očesom vojakov, ki se jim ni dovoljeno premikati, varovani madžarski kronski dragulji: krona, žezlo in krogla. Zaradi varnosti fotografiranje ni bilo dovoljeno, a celoten prostor z zelo visokim stropom je bil resnično čudovit. Ogledali smo si tudi parlament, kjer potekajo seje parlamenta in izvedeli, kateri stolčki so namenjeni komu. Skozi muzej in trgovino s spominki smo se sprehodili do izhoda.

Sledil je prosti čas do odhoda avtobusa, ki smo ga preživeli na različne načine. Nekateri smo smo se s tramvajem odpravili do lokalne tržnice, kjer smo poskusili tradicionalno madžarsko jed, langoš. to je ocvrto kvašeno testo, tradicionalno obloženo s kislo smetano in sirom, možne pa so tudi drugi nadevi, nekateri celo čokoladni ali sadni. Čeprav je zelo okusno, je težko pojesti celotno jed sam, saj je zelo nasitna. Drugi so se peš sprehodili do zbirne točke in spotoma še kaj malega prigriznili. 

Sledila je vožnja do Veszprema. Čeprav smo tu manj kot tri dni, smo se kot skupina in tudi kot pari odlično povezali ter že začeli delati načrte, kako se bomo obiskali med počitnicami in kako bo naslednje leto izmenjava potekala v Celju. Sledilo je veliko petja in plesa in vsi smo bili žalostni, da se je vožnja tako kmalu končala. Odločili smo se, da se po večerji zopet srečamo v centru mesta. Tako smo v družbi novih prijateljev zaključili zadnji večer izmenjave na Madžarskem.

Izmenjava z Madžarsko, drugi dan

Drugi dan na Madžarskem se je začel z zajtrkom pri družinah. Ob 7.45 smo se zbrali v gimnaziji Lovassy Laszlo Veszprém. Najprej nas je pozdravila podžupanja mesta Veszprem in nam zaželela prijetno bivanje pri družinah in lepo izkušnjo na izmenjavi. Nagovoril nas je tudi ravnatelj in nam prav tako zaželel prijetno izmenjavo. Nazadnje nas je nagovorila koordinatorka izmenjave gospa Žuža. Povedala nam je nekaj malega o zgodovini sodelovanja med našima šolama in nam zaželela prijetno druženje z našimi madžarskimi sovrstniki. Koordinatorka izmenjave na naši gimnaziji profesorica Blake je obdarila gospo podžupanjo in gospoda ravnatelja. Nato smo se razdelili v skupine: 1. skupina je raziskovala življenje sv. Margaret; v njej sva bili Maja Kresnik – Doberšek in Julija Dolinšek s svojima gostiteljema, v 2. skupini so bile Ema Gošte, Nika Gračnar in Eneja Paradiz, ki so s svojimi gostiteljicami preučevale sv. Štefana, 3. skupina je poskušala najti čim več informacij o  gradu in njegovi obrambi, v skupini so bile Mia Vučkovič, Lana Bruderman in Minja Šumnik z gostiteljicami, 4. skupina je raziskovala dejstva o kraljici Gizello; v skupini so bile Doroteja Pesić, Klara Kovač in Sara Veber s svojimi madžarskimi vrstnicami. 5. skupino so sestavljali Eva Justin, Alenka Ugovšek in Ažbe Cekin, raziskovali pa so okoliške samostane.

Po končanih delavnicah so nas gostitelji peljali na kosilo v njihovo priljubljeno kantino v bližini šole, saj, kot pravijo, je to najcenejša hrana za šolsko kosilo. Po obedu sem se s svojo gostiteljico Saro Chegai odpravila z avtobusom do bližnjega mesteca Tihany ob Balatonu v njihovo kavarnico. Najbrž so se naši madžarski gostje med sabo dogovorili, saj sta po nekaj minutah tja prišli tudi Sara Veber in Eneja Paradiz z gostiteljicama. Popeljale so nas po lepih podeželskih ulicah do razgledne točke, od koder smo videle mesto Balatonfüred, ki je le 20 minut vožnje od Veszpréma. Kmalu zatem smo se poslovile, s svojo Saro pa sem pot nadaljevala do picerije, kjer smo imeli z njeno družino večerjo.

Nika Gračner je s svojo gostiteljico po končanem projektu prav tako šla na kosilo, nato pa so se dobile z Emo Gošte ter se skupaj odpravile nakupovat. Zvečer so se zbrale pri eni od njunih vrstnic in bodo prespale skupaj.

Naš drugi dan izmenjave na Madžarskem se počasi bliža koncu. Nabrati si moramo novih moči za jutrišnji naporen dan, ko si bomo ogledali madžarsko prestolnico Budimpešto.

Tekst: Julija Dolinšek in Maja Kresnik Doberšek

Izmenjava na Madžarskem 2019

Torek, 24. 9. 2019

Preteklo je že pol leta, odkar se nas je 14 dijakov odločilo, da se septembra udeležimo že tradicionalne izmenjave z madžarsko gimnazijo Lovassy Laszlo Veszprem pod vodstvom profesoric Alenke Blake, Uršule Zdovc in Blanke Rojnik Rom.

Ura je bila že deset, ko smo s kovčki prispeli na celjsko železniško postajo. Ob 10.30 smo vstopili na vlak in se podali novim dogodivščinam naproti. Pet ur trajajoča vožnja je bila vse prej kot dolgočasna, saj je bilo veliko smeha, petja, pogovorov in seveda hrane. Ob petih popoldne smo varno prispeli na železniško postajo v Veszpremu, kjer so nas pričakali naši gostitelji. Zelo prijazno so nas sprejeli in nas odpeljali do svojih domov, kjer smo se udobno namestili in se spoznali z družinami.

Popoldne smo si skupaj z našimi gostitelji ogledali nekatere zanimivosti Veszprema in okolice. Eni smo se z avtobusom odpravili do Blatnega jezera, največjega in najbolj znanega madžarskega jezera, in prehodili del tamkajšnje plaže. Drugi so se odločili za sprehod na vrh grajskega hriba v Veszpremu, od koder se odpira odličen razgled na mesto pod njim. Dan smo zaključili v krogu družin, pripravljeni na nove izzive, ki nam jih bo prinesel prvi “pravi” dan na izmenjavi. 

Tekst: Julija Dolinšek in Maja Kresnik Doberšek

Foto: Julija Dolinšek in Mia Vučković

Festival športa in kulture v Ščjolkovem

Dijaki I. gimnazije v Celju (Dejan Kokanović, Tadej Teršek, oba 1. g, Jon Bezgovšek, 2. f, Dejan Zvonar, 3. c, Lara Bezgovšek, 3. č, Jaka Muhedinovič, 3. d, Matic Conradi, 4. b, s spremljevalcem Brankom Bezgovškom) smo se tudi letos udeležili Festivala športa in kulture v Ščjolkovem. To je mesto v okolici Moskve, ki je od leta 2017 uradno pobrateno s Celjem. V Rusijo smo potovali z delegacijo Mestne občine Celje in dijaki Gimnazije Celje – Center, s katerimi smo se povezali v ekipo in se trudili v najlepši luči predstaviti naše knežje mesto in seveda tudi državo Slovenijo.

Dijaki obeh gimnazij smo se že pred odhodom v Rusijo večkrat srečali, da smo se spoznali in dogovorili, kako in s kakšno točko se bomo predstavili na festivalu. V sredo, 15. 5., smo se vsi skupaj odpeljali na Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana in nato poleteli do Moskve. Pristali smo v poznih popoldanskih urah. Ruski predstavniki so nas toplo sprejeli, nato pa je sledila še dolga vožnja do mladinskega kampa Junarmejec. Čeprav nas je potovanje malo utrudilo, po večerji dneva za nas še ni bilo konec, saj smo se družili ob prijetni glasbi in se pogovarjali dolgo v noč. Tako preživeti večeri so postali naša vsakodnevna navada. Beri naprej

“Tudi ko zmagaš, veš, da si lahko še boljši”

Intervju s karateistko Nušo Žerjav

Nuša Žerjav je 16-letna dijakinja 1. letnika splošne gimnazije. Že 8 let trenira karate, v katerem je zelo uspešna. Trenira v Karate klubu Polzela, do 14. leta je bila v slovenski otroški karate reprezentanci, zadnji dve leti pa je v mladinski. V tem šolskem letu se je udeležila mnogih tekmovanj po Sloveniji in drugih državah, kjer je bila odlična. Na Balkanskem prvenstvu je zasedla 3. mesto, 9. na svetovnem pokalu, je državna prvakinja, ekipna državna prvakinja in pokalna zmagovalka. Osvojila pa je tudi 2. mesto za naj karateista. Beri naprej