“Izpolnjevanje dolžnosti je na Japonskem nekaj samoumevnega!”

INTERVJU Z  YOSHINAKO  JOŠTOM GERLOM

Tokrat vam predstavljamo Yoshinako Jošta  Gerla, dijaka 4. letnika klasične gimnazije, ki je zelo uspešen na področju tujih jezikov, še posebej ga zanima nemška slovnica. Lani je zmagal na državnem tekmovanju iz latinščine, udeležuje pa se še številnih drugih tekmovanj. Ker je znanje maternega  in tujih jezikov v današnjem času pomembno, je prav, da se njegove pomembnosti zavedamo. Jošt je odličen primer za potrditev reka, da si z jeziki resnično širimo obzorja in živimo več življenj.

Če bi se moral predstaviti v petih stavkih, kaj bi nam povedal?

Sem Yoshinaka Jošt Gerl, rojen v Celju, v meni pa se pretaka tudi japonska kri, saj je mati prišla z Japonske. Morda bi lahko rekel, da sem precej akademskega značaja. Rad preučujem zgodovino in jezike. V prostem času na ljubiteljski ravni rišem, plešem, se ukvarjam s kakšnim individualnim športom (tek, gorništvo), enkrat na teden se celo urim v japonskem mečevanju. Do nedavnega sem hotel postati industrijski oblikovalec, zdaj pa se je izkazalo, da bodo jeziki (nemščina in latinščina) moje poklicno področje.

Lani si zmagal na državnem tekmovanju iz latinščine, ki je potekalo na Škofijski gimnaziji Vipava. Kako si se nanj pripravljal? Ali so bile tekmovalne naloge težke?

Ugotovil sem, da se za tekmovanje iz latinščine nisem dovolj pripravljal. Zaradi šolskih obveznosti sem se začel pripravljati verjetno kakšen teden pred tekmovanjem, ponovil sem predvsem slovnico in vsebine iz Petronijevega romana Satirikon, ki smo ga morali prebrati. Sicer smo se pripravljali skupaj s profesorico latinščine. Zanašajoč se na dovoljeni slovar, sem nekoliko zanemaril ponavljanje besedišča, kar se mi je nekoliko maščevalo. Tekmovalne naloge so se mi zdele različno težke – nekatere je bilo moč v veliki meri rešiti že s sklepanjem, druge so bile zares trd oreh. Najtežje se mi je zdelo dopolnjevanje (originalnega) besedila. Najzahtevnejše pri sicer ne preveč težki latinščini se mi zdi prevajanje (včasih že razumevanje) originalnih besedil, ker se pisci nekako niso hoteli najbolj vzorno držati vseh pravil, za katera smo se zmenili pri pouku. 🙂 

Znaš veliko tujih jezikov, poleg latinščine te navdušuje tudi nemščina (celo staronemška slovnica). Obvladaš angleščino, eden od tvojih maternih jezikov pa je japonščina … Kateri jezik ti je najbolj pri srcu in kateri se ti zdi najtežji?

Menim, da je lahko vsak jezik po svoje lep in zahteven. Najraje imam jezike z urejeno analitično slovnico. Všeč mi je namreč, če sem lahko gotov, da neki jezik govorim pravilno. Nekdo, ki zna dobro govoriti tuji jezik, tega ne govori zgolj tekoče v smislu: »speaking english fluently« ali pa »se znam vse zmenit’ po angleško,«, temveč tudi pravilno. V tem smislu se mi zdita moja bodoča poklicna jezika precej hvaležna. Japonščina in angleščina sta v svojem značaju nekoliko podobni. Pri obeh jezikih se je relativno enostavno naučiti osnovne komunikacije, potem pa zahtevnost narašča eksponentno.

Se ti zdi, da v Sloveniji dajemo dovolj poudarka učenju tujih jezikov? Kateri jezik bi se še želel naučiti?

Mislim, da je v Sloveniji kar dobro poskrbljeno za učenje tujih jezikov. Po mojem je večja težava pri slovenščini. Po mojem bi se morali bolj potruditi pri navduševanju naroda za lastni jezik. Zadnje čase je na socialnih omrežjih pri mladih opaziti veliko komentarjev kar v angleščini. Kot da se v slovenščini ne bi dalo ničesar izraziti! Veliko je jezikov, ki bi jih želel znati: vsi glavni trije romanski, pa ruski ali pa kateri od skandinavskih …

Kako to, da ti je nemščina, oziroma natančneje staronemška slovnica, tako pri srcu? Kje si se prvič srečal z nemščino, kaj te je pritegnilo?

Priznati moram, da sem velik germanofil, tako da sem nasploh zelo navdušen nad nemštvom. Nemščino sem se začel učiti v osnovni šoli, takrat še nisem vedel, da me bodo jeziki tako privlačili. Zaradi po mojem ne ravno pravilnega pristopa pri poučevanju nemščine (tega jezika se ne da kar govoriti – sprva je potrebno spoznati osnove slovnice) in osnovnošolskega dela po liniji najmanjšega odpora po koncu devetletke nisem nič kaj dobro govoril nemščine. V gimnaziji se je to povsem spremenilo, zasluge za to ima moja profesorica nemščine. Kar se tiče staronemške slovnice, verjetno ljudi (ki jih doleti branje mojih sestavkov) še najbolj vznemirja končni -e v dativu singulara maskulina in neutra. Tovrstno sklanjanje je kljub slogovni zaznamovanosti danes (še) pravilno. Zares staronemške slovnice torej vsaj zaenkrat še ne znam, rad pa uporabljam oblike, ki niso najenostavnejše, saj se mi tako jezik zdi pestrejši. Žal tako imenovano razvijanje jezika enačim s siromašenjem jezika, kar se po mojem vidi na primer pri angleščini. Nekoliko starejše oblike torej uporabljam, da bi se temu uprl, poleg tega pa me spominjajo še na dobre stare čase, ko je bila Nemčija še nemška – treudeutsch.

Za Slovence je najtrši oreh gotovo japonščina. Ali nam lahko na kratko predstaviš ta jezik? Vemo, da ima tri pisave. V čem se med seboj razlikujejo? Kako se tvorijo stavki? Ali je izgovorjava težka?

Japonščina je resnično čisto drug jezik. Ne spada k indoevropskim jezikom, pravzaprav se celo ne uvršča v nobeno skupino jezikov, čeprav bi naj bila še najbližja altajskim jezikom. Ima tri pisave. Dve sta črkovni, razlikujeta se le po obliki. Z njima je moč zapisati tudi vse pismenke. Teh je več tisoč, Japonci so jih prevzeli od Kitajcev in šele nato so se iz enostavnejših pismenk razvile črke, ki jih Kitajci nimajo. Pismenke same ali v kombinacijah poimenujejo pojme, povprečen Japonec jih zna okoli 2000. V japonskem jeziku se kaže tudi vzhodnjaška miselnost, ki je v nasprotju z zahodnjaško vse prej kot individualistična. Tako se v povedih osebek največkrat izpušča. Japonščina je na primer nekatere osebne zaimke  »izumila« šele v 19. stoletju za potrebe prevajanja tujih del. Tedaj je japonščina dobila še veliko drugih besed, ena takih, ki je prej v japonščini sploh ni bilo, je celo svoboda. Pogosta uporaba osebnih zaimkov je slovnično sicer pravilna, slogovno pa neustrezna. Glagolske osebe sploh ni, torej sploh ne moremo govoriti o osebnih in neosebnih glagolskih oblikah, povrhu pa se osebek izpušča … Japonščina ima morfološko samo sedanjik in preteklik, prihodnjik izraža z drugimi jezikovnimi sredstvi. Sklanjatev ni, uporabljajo se partikule, podobno kot v angleščini. V japonščini so zelo pomembne tudi formalne in neformalne oblike glagola. Kar se tiče izgovorjave, je ta dokaj enostavna – vse črke razen ene se končajo s samoglasnikom, velja nekakšen zakon o odprtih zlogih. Težje se je naučiti japonskega naglaševanja, ki ni tako izrazito kot naše.

Ali znaš brati tudi druge azijske pisave? 

Ne, drugih azijskih pisav ne znam brati. Berejo se čisto drugače.

Japonsko si obiskal že večkrat. Katere so ključne razlike med Japonci in Slovenci? Si želiš kdaj živeti na Japonskem? 

Med Japonsko in Slovenijo je mnogo razlik. Sploh ne vem, kje naj začnem. Reči moram, da je družba na Japonskem veliko bolj disciplinirana. Ljudje povsod stojijo lepo v vrstah, vsi se držijo predpisov, zamude vlakov se štejejo v sekundah … Izpolnjevanje dolžnosti je nekaj samoumevnega. Japonska družba je sicer precej zaprta in težko sprejme tujce. Značilni za Japonce sta tudi zadržanost in skromnost. Širokoustenja v družbi ni, zelo hitro lahko ob predstavljanju samega sebe izpademo hvalisavo, čeprav nismo tako mislili. Med malo tradicionalnejšimi ljudmi je pomembno tudi vprašanje časti. Opaziti je tudi ostanke družbene razslojenosti. Tako se za otroke »boljših« družin spodobi, da so ambiciozni in da nadaljujejo družinsko tradicijo. Njihov življenjski slog je prenaporen in zadnje čase prihaja tudi do težav s takimi otroki. Na Japonskem bi živel le, če bi se tam že rodil; potem bi se mi namreč naporen življenjski slog zdel povsem samoumeven. Tako pa mi kar ugaja malo bolj umirjen tempo v Sloveniji, zelo rad pa obiščem Japonsko kot turist.

Deluješ zelo umirjeno. Poznamo pa te tudi kot plesalca latinskoameriških plesov, ki izžarevajo predvsem moč in strast. Od kod ta odločitev? 
Najprej bi poudaril, da nisem kak vrhunski plesalec, saj plešem le za dušo, in da se s plesom ne ukvarjam profesionalno. Plešem standardne, latinskoameriške in družabne plese. Všeč so mi različni značaji plesov: valčkova eleganca, strastni tango, temperamentna samba ali pa razigrani jive … Najraje imam vseeno vihravi, a elegantni dunajski valček. Za to naju je s sestro navduševala babica. Ples mi je kmalu postal všeč, omogoča pa mi tudi, čeprav je danes kultura plesa v paru žal precej zamrla, da se ob vsaki pristni plesni glasbi lahko malo zavrtim.

Nataša Grešak

Foto: osebni arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja