“Ni mi všeč, zato ne bom pojedel!”

Ali se srednješolci dovolj zavedajo posledic zavržene hrane? Kakšne rešitve predlagajo?

Živimo v svetu, kjer načeloma lahko, če smo lačni, takoj prenehamo z delom, skočimo v bližnjo pekarno, si odpremo jogurt, pomalicamo. Hrana je nam, redkim privilegirancem, skupaj z vodo tako rekoč na dosegu kadarkoli in kjerkoli na modrem planetu. Ta dar je dan le redkim posameznikom, namreč kar 800 milijonov ljudi na svetu trpi lakoto. In sedaj se poraja bolj kot ne retorično vprašanje, kako sporno je dejstvo, da svet, po podatkih OZN-a, zavrže nenormalne 1,3 milijarde ton hrane na leto? Če pa omenimo podatke za našo bližnjo okolico, torej Evropsko unijo, potem lahko ugotovimo, da – po podatkih iz raziskave evropske komisije – v EU letno zavržemo 180 kg hrane na prebivalca. Skoraj polovico teh odpadkov odvržejo   gospodinjstva. Metanje hrane v smeti v vseh državah sveta prepoznavamo kot sporno početje. Zavržena hrana predstavlja resen problem civiliziranega sveta. En del se tega zaveda in probleme skuša odpraviti z raznimi ukrepi. Po poročanju National Geographica, denimo, šolske kuhinje ponekod dovolijo mladim, da si sami odmerjajo količino hrane, ki jo bodo pojedli, za kosilo pa je predvidenega več časa.

Kakšen odnos imajo mladi do hrane?

O zavrženi hrani je bilo prelitega že veliko črnila. Nas pa je zanimalo, kako o dejstvu, da očitno zavržemo veliko hrane, razmišljajo srednješolci? Med dijaki smo izvedli anketo, kjer smo jih spraševali, ali vedo, kaj se kasneje zgodi z  zavrženo hrano, ali  poznajo kakšne organizacije, ki se zavzemajo za manjše odmetavanje hrane … Zanimal pa nas je tudi vzrok, zakaj mi, mladi, ne pojemo vsega s krožnikov. V anketi je sodelovalo 289 (večinoma) gimnazijcev, od tega so bile tri četrtine ženskega spola. Zakaj, torej mladi včasih tako lahkomiselno ravnamo s hrano? Vzrok, zakaj veliko najstnikov obroka ne poje do konca, niti ni nenavaden, pravzaprav je precej enostaven: kar 36 odstotkov jih namreč priznava, da zato, ker jim obrok ni dober. Pa se zavedajo posledic svojega početja? Odgovor je precej zaskrbljujoč, saj, kot je razvidno iz ankete, se le 3 odstotki dijakov popolnoma zavedajo posledic zavržene hrane, torej tega, kaj se s hrano zgodi, potem ko z našega krožnika roma v … smeti? Po drugi strani pa preseneti podatek, da kar 30 odstotkov dijakov meni, da se zavračanje hrane povečuje. Če se tega zavedamo, oziroma mislimo, da je zavržene hrane vedno več, zakaj torej ničesar ne ukrenemo?

Rešitev je v večjem zavedanju

Če smo v uvodu omenjali, da del “problematičnega” sveta že išče vedno nove rešitve, kako preprečiti odmetavanje hrane in kako razviti  odgovoren odnos (mladih) do tega problema, smo preverili tudi, kakšna je slovenska praksa. V Sloveniji le ni vse tako črno, kot se morda zdi na prvi pogled. Že v Celju in bližnji okolici delujejo organizacije, ki si med drugim prizadevajo, da bi zmanjšali količino zavržene hrane. Po podatkih društva Ekologi brez meja jih je nekaj tudi precej perspektivnih. Ena izmed njih je Karitas. Tam dobijo hrano, ki jo razdelijo pomoči potrebnim posameznikom, na različne načine: deloma jo dobijo v dar od posameznikov, deloma od proizvajalcev in trgovcev (npr. živila tik pred iztekom roka, ki bi sicer romala v koš). V poletni sezoni, ko se na vrtovih pojavljajo viški sadja in zelenjave, to sprejmejo odprtih rok. Poleg tega pa se dogovarjajo tudi za prevzem hrane, ki ostane v gostilnah. Druga organizacija v Celju je Lions klub Celje Mozaik. Ta se je pred leti povezal z eno od slovenskih trgovskih verig, s katero je ustvaril trimesečni projekt zbiranja viškov hrane, ki so jih potem razdelili celjskim brezdomcem.

Kako pa o možnih rešitvah razmišljajo mladi? O raznih svetovnih organizacijah in primerih dobrih praks so kar dobro obveščeni. Kar 74 odstotkov anketirancev namreč pozna razne alternative in organizacije po svetu, ki spretno rešujejo problem zavržene hrane, predvsem v Franciji in na Švedskem.

Katere rešitve pa se njim zdijo najbolj smiselne oziroma koristne? Iz odgovorov v anketi kar mrgoli možnih ukrepov, s katerimi bi poskusili zmanjšati ta globalni problem. Večina je predlagala, naj se povečajo cene hrane, ki bi gotovo pripomogle k temu, da bi bolj premislili, ali bomo nekaj (kar smo drago plačali) tako zlahka vrgli v smeti. Pogosta rešitev je tudi zmernost: nadevati si manjše porcije. Kar nekaj dijakov pa izpostavi, da je včasih treba uporabiti zgolj zdrav razum ali pa se (bolje in več) informirati o posledicah zavržene hrane.

Posamezniki so predlagali tudi, da bi manj okusno hrano, ki ostane, dali živalim, bolj  okusno pa pomoči potrebnim. Kot kaže, bi pripomoglo tudi pogostejše osveščanje o svetovni lakoti. Dijaki predlagajo, da bi bilo še več reklam in obvestil o lačnih otrocih v Afriki. Kakih deset odstotkov dijakov pa meni, da bi se o tej temi morali več in bolje izobraziti.

Zdi se, da prevladuje misel, da smo se ljudje preveč razvadili in postajamo vedno bolj izbirčni. Ne maramo določenih vrst hrane, pridelamo preveč hrane, ki je ne uspemo ali ne zmoremo pojesti. O zavrženi hrani pa ne razmišljamo kot o problemu; če bi, potem bi ga verjetno vsak od nas začel reševati že pri sebi.

Nataša Grešak

Članek je bil objavljen v Novem tedniku, dne, 11. 5. 2017

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja