Dnevnik z ekskurzije v Auschwitz

Sreda, 25. 10.

V sredo, 25. 10., smo v zgodnjih jutranjih urah člani Kajuh Pressa z dijaki Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, III. gimnazije Maribor in Gimnazije Brežice krenili na pot. Peljali smo se skozi sosednjo Avstrijo,  Češko in končno prišli na Poljsko. Prišli smo v Krakov drugo največje mesto na Poljskem. Avtobus smo parkirali ob reki Visli in se povzpeli do gradu Wawel. Spoznali smo tudi delo in pomembnost prvega slovanskega papeža Janeza Pavla II. in si ogledali cerkev, v kateri je služboval. Nato smo imeli še nekaj prostega časa za sprehod po mestu, hitro večerjo in še kakšen nakup. Naš glavni cilj pa ni bil Krakov, temveč Auschwitz. Z nami so potovali tudi trije ukradeni otroci in gospa Sonja Vrščaj, ki je to taborišče preživela. Že na avtobusu pa je imel zelo zanimivo predavanje direktor mariborske sinagoge, profesor Boris Hajdinjak. 

Dijaki smo nestrpno čakali naslednji dan, ko se bomo spoznali z genocidom, tem grozljivim zgodovinskim dejstvom.Vedeli smo, da bo naslednji dan poln zanimivih, hkrati pa tudi pretresljivih zgodb. 

Četrtek, 26.10.

Z avtobusom smo se zgodaj odpravili v Auschwitz. Že ob 7.30 smo zagledali ogromno avtobusov in ljudi, čakajočih na ogled muzeja. Po pričevanju drugih ljudi sem o Auschwitzu vedela kar nekaj, ogledala pa sem si tudi filme in prebrala vrsto člankov. 

Tik ob vstopu v muzej sem zagledala tablo, ki jo je lahko vidimo na številnih fotografijah; na njej piše: “Arbeit macht frei” – Delo osvobaja. Nato sem zagledala železnico. Tiri, po katerih so se ljudje pripeljali v taborišče … Pogled se mi je ustavil na ogromnih opečnatih hišah, ki že na prvi pogled zbujajo nelagodje. Šli smo v eno izmed njih. Videli smo pograde v treh nadstropjih, na drugi strani sobe pa so stranišča. Luknja pri luknji, tako nekako jih lahko opišem. Vodič nam je povedal, da je bil dostop do njih omejen dvakrat na dan. Čakati so morali v vrstah, na potrebo pa so lahko odšli samo zjutraj in zvečer. Nato sem pomislila na svoje sošolce … Kako dolge nosove imamo, če nam profesor ne dovoli na stranišče med uro, oni pa so imeli dostop samo dvakrat na dan … Groza! Hodili smo po hodniku, vame pa so zrli obrazi umrlih zapornikov. Pod vsako sliko piše ime in priimek, letnica prihoda v taborišče in letnica smrti. Po izračunih sem ugotovila, da so ujetniki v povprečju tu živeli dva meseca, nato pa so jih umorili.

 Stopila sem v drugo sobo. Zagledala sem dve toni las umrlih ljudi. Še vedno spletene kite ubogih žensk … Nato sem videla kup kovčkov, na katerih so napisana imena in letnice rojstva, hkrati tudi kopico glavnikov, pa ogromno posod za hrano … Na koncu se mi je pogled ustavil pri čevljih. Po pričanju ljudi naj bi nekateri dobili tudi dva desna čevlja, ali pa čevlja različne velikosti … Vendar vzeli so vse, samo da so imeli kaj obleči in obuti. Spet so mi misli odtavale k mojim sovrstnikom. Več parov čevljev, več kosov oblačil … Včasih bi se morali bolj zavedati, kaj imamo in to tudi bolj ceniti.

 Za konec smo šli še v plinske celice in krematorij. Strah, žalost in tisti grozni občutek … Vodnik nam je povedal zgodbo, kako so zaporniki čakali v vrsti na vstop v prostor za tuširanje, kakor so ga imenovali pazniki. Paznik jim je s prijaznim glasom povedal, da se bodo zdaj tuširali, nato pa jih čaka topla juha. Ko so vstopili, so nanje spustili plin Zyklon B in jih zadušili. Da čakajoči ne bi slišali krikov in joka, so zunaj hitro vklopili stroj, ki je njihove krike zadušil.

Zaveš se, da so pred 75 leti bili tu umorjeni ljudje tvoje vrste. Čisto nedolžni ljudje namreč …

Končno smo odšli iz tega strašnega kraja proti Auschwitzu Birkenauu II. Seveda je tam zgodba zelo podobna, le da je vse skupaj veliko večje, eliminacija pa je bila tu neprimerno bolj masovna. Sprehodili smo se do barak, si še enkrat ogledali postelje in stranišča. Nato pa nas je dolga, ravna pot popeljala do spomenika umrlim v Auschwitzu. Prižgali smo sveče, položili venec, se poklonili in utihnili. Spregovorila je naša sopotnica, preživela v Auschwitzu, ga. Sonja Vrščaj. Ob njenem govoru so se mi zarosile oči in začela sem se zavedati, kakšno srečo imam, da je v naši državi mir in veselje. Povedala nam je, da so vse to zdržali tudi za nas, za našo srečo in za našo državo. Opisala nam je, kako ponosna je že vse življenje, da je Slovenka. Hkrati nam je povedala, kako je tu trpela … Kako je dobila hrano samo enkrat na dan, da so se umivali na tri tedne, kako so ubijali nedolžne ljudi, jih pretepali in mučili. Ob vseh teh besedah sem v notranjosti srečna. Zakaj? Ker je vse to bilo in upam, da se ne ponovi več. To niso bili ljudje, ampak živali, brez srca, brez ljubezni. Na tem mestu sem zagledala tudi spomenik, napisan v slovenščini, na njem piše: “Krik groze in obupa tega kraja ostaja kot opomin in opozorilo vsemu človeštvu. V tem kraju so nacisti umorili okoli milijon in pol mož, žena in otrok večine evropskih držav, med njimi je bilo največ judov.”

Po odhodu iz tega groznega kraja sem začela razmišljati. Besede gospe Vrščaj so mi dale misliti. Srečna sem, da živim. Srečna sem, da sem del tega naroda. Da znam slovensko. Da sem svobodna. Da imamo mir v državi. Za konec sem si obljubila: četudi bom kdaj odšla iz Slovenije, zaradi dela ali česarkoli drugega, se bom vsako leto vračala v to majhno državo, nikoli ne bom pozabila na naše običaje in na naš jezik, če že ne zaradi sebe, pa zaradi ljudi, ki so se borili za našo domovino!

Na tem mestu bi se radi zahvalili gospodu ravnatelju, da nam je omogočil to čudovito, pretresljivo in nepozabno ekskurzijo na Poljsko.

Nika Bolte

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja