Ekskurzija v Auschwitz – pričevanje preživelih

Auschwitz – nema priča o grozodejstvih in trpljenju

Skoraj gotovo ni človeka, ki ne bi še nikoli slišal ali prebral česa o nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz na Poljskem. Poslušanje predavanj učiteljev zgodovine, gledanje filmov o holokavstu ali pogovor s prijateljem, ki je obiskal Auschwitz, je nekaj popolnoma drugega kot stati na mestu, kjer so se dogajale grozote. V tem taborišču trpljenja in groze je več kot 1,1 milijona ljudi izgubilo življenje, med njimi je bilo tudi več kot 1500 Slovencev. Ob prihodu na mesto zločinov te pretrese pogled na visoko bodečo žico, ki obkroža mogočni kompleks, v katerem lahko vidimo zaporniške ter plinske celice s krematorijem, opremo, obleke ter predmete umrlih. Povsod po zgradbah so table s fotografijami taboriščnikov in besedilom, ki odstirajo grozljiva dejstva o taborišču. Videli smo tudi ostanke vreč z lasmi, ki so jih žrtvam ostrigli pred smrtjo, jih pošiljali v tovarne in iz njih izdelovali blago za oblačila. Pepel iz bližnjega krematorija pa so celo uporabili za gnojilo na poljih.

Auschwitz smo s časovne distance doživeli tudi člani uredništva Kajuh Press in Kajuh TV I. gimnazije v Celju, ki smo se skupaj z dijaki Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, Gimnazije Brežice in III. gimnazije Maribor 25. oktobra 2017 odpravili na ekskurzijo na Poljsko. Povod za ekskurzijo, ki so jo organizirali že drugič na pobudo Janeza Deželaka, predsednika taboriščnega odbora Auschwitz pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je bila 75. obletnica najhujšega nacističnega nasilja na Slovenskem Štajerskem.

Za vse nas je to bilo res posebno doživetje, saj so z nami potovali tudi gospa Sonja Vrščaj, preživela iz Auschwitza, ki je z nami delila svojo izkušnjo o življenju v taborišču, profesor Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge v Mariboru, naša sopotnika pa sta bila poleg gospoda Janeza Deželaka tudi gospa Milena Žerič in gospod Janez Štiglic, vse tri je namreč doletela usoda ukradenih otrok. Nasilno so jih ločili od staršev, ki so jih poslali v Auschwitz, njih pa v prevzgojno taborišče. Ta trpka in boleča izkušnja je vse močno zaznamovala.

Gospa Žerič je z nama delila boleč spomin o svoji izkušnji ukradenega otroka: »Bila sem izseljena leta 1942 z mamo in celo njeno družino v celjsko okoliško šolo. Tam so nas ločili. Mamo, njeno sestro in brata so odpeljali v Auschwitz, mene pa kot ukradenega otroka v taborišča v Avstrijo in Nemčijo. Od tam sem se vrnila na mamin dom. Mama, njena sestra in stric so ostali v taborišču. Danes sem prišla sem, da se jim poklonim.«

Gospa Sonja Vrščaj je ena redkih preživelih internirank v zloglasnem nacističnem taborišču Auschwitz. V pogovoru nama je zaupala svojo življenjsko zgodbo in nekatera dejstva ter občutja o svojem bivanju v tem nemškem taborišču. Rodila se je leta 1925 v Šepuljah na Krasu. Že s 16 leti se je kot mladinska aktivistka vključila v narodnoosvobodilni boj na Primorskem. Junija 1944 so jo zajeli Nemci in jo kot politično zapornico poslali v Auschwitz, kjer je bila le številka 82396, ki je še danes vidna na njeni levi roki.  

»Imeli smo zelo radi svoj jezik in svojo domovino!«

Svojo zgodbo je začela z opisom položaja Slovencev na Primorskem in s pripovedjo o svoji vlogi v mladinski organizaciji. Ker so Italijani na tem območju takoj po prvi svetovni vojni naleteli na odpor, so na zelo krute načine skušali poitalijaniti tamkaj živeče Slovence. Domačine so pretepali, jim dajali piti ricinovo olje, ukinili so slovenske šole. Govorili so lahko  samo italijansko. V družini gospe Vrščaj so bili vzgojeni v slovenskem duhu, zato so se še bolj čutili prikrajšani za slovensko besedo. Dekleta na tem območju so obiskovala zasebno šolo, ki so jo vodile slovenske nune, zato so se med odmori lahko pogovarjale slovensko. Sonjina brata sta hodila v fantovsko šolo, kjer so bili učitelji sami Italijani – med njimi tudi zagrizeni fašisti. Če so med odmorom spregovorili kakšno slovensko besedo, so jih klofutali, pljuvali po njih. Doma so morali po petstokrat napisati: »V šoli se govori le italijansko.« Leta 1941, ko so Italijani zasedali Jugoslavijo, so se v vasi zbirali ljudje ob cestah in jokali. Kljub temu so upali, da bodo nekoč priključeni drugemu delu naroda. Zaradi takšnih razmer se je veliko Primorcev pridružilo odporniškemu gibanju. Italija je izvajala močno represijo, ki so jo po njeni kapitulaciji nadaljevali Nemci. »Verjetno ste že slišali, da je Primorska takrat dejansko vstala. Kar 95 %, če ne 100 % ljudi se je vključilo v to odporniško gibanje.« Mladina je bila zelo aktivna. Po vaseh so javno organizirali mladinske odbore. Vse v tistem času po kapitulaciji Italije je bilo usmerjeno v pomoč partizanom. »Partizani se borijo, mi bomo pa poskrbeli, da imajo hrano in toploto.« Za božič leta 1943 so izvedli akcijo »Vsakemu partizanu svoj paket.« Po vaseh so pripravljali pakete za partizane brez imena. V vsakem paketu je bilo nekaj toplega, nekaj oblek, tudi kakšna sladica. Dogovorili smo se tudi, da bodo dekleta nepoznanemu partizanu napisala lepo pismo. Prijazne in tople besede so v vojnih razmerah pomembno vplivale na moralo in ozaveščenost partizanov. Mladi so redno sestankovali in za ključno nalogo so si zadali, da bodo razširili partizanski tisk in novice s partizanske fronte. Mladinci so na Krasu imeli svojo tiskarno in razširjeno obveščevalno službo, ki je skrbela za obveščanje o premikih sovražnikov. Imeli so tudi kurirsko službo, ki je aktivno delovala od Opatjega sela do Bazovice. Dekleta so bila aktivna vsak dan, velikokrat so morala teči več kilometrov, da so obvestila enoto o približevanju Nemcev. Tako so se partizanske enote lahko pripravile na umik ali boj. Tudi gospa Vrščaj je bila zelo aktivna, bila je članica in celo tajnica Okrožnega odbora zveze slovenske mladine za Kras. Delovali so v ilegali. Na sestanke so hodili peš ali se vozili s kolesi. Spominja se sestanka v Pliskovici v času invazije zaveznikov v Franciji, na katerem so se dogovorili, da bodo prebivalce obvestili o pomembnosti tega dogodka. Sestanek so imeli tudi partizanski učitelji in gospodarska komisija. Presenetili so jih Nemci. Ko so jih zaslišali, so že bili obkoljeni in dekleta so se razbežala po vasi. Gospa Vrščaj je bila tajnica, zato je vzela arhiv. »Mladi kot mladi, pravzaprav skoraj otročji, smo imeli zapisnike o vseh sestankih in celo imena kurirk. V tistem trenutku pa sam se ustrašila, če najdejo zapise, bodo pol Krasa zaprli in moja skrb je bila, da moram to skriti. To je bilo junija, zato sem skočila nekam v žito in zapisnike zakopala. Na koncu njive pa so bili Nemci in Italijani. Ko sem prišla do konca ceste, so me videli in me odpeljali. Drugim dekletom so verjeli, da so le domača dekleta, mene pa poslali v zapor.«

Gospa Vrščaj je svojo pripoved o delu mladinske organizacije zaključila z besedami: »Imeli smo zelo radi svoj jezik in svojo domovino, to nam je bilo sveto in to smo prinesli tudi v taborišče. To nam je pomagalo, da smo preživeli.«

Izkušnja taborišča: mučenje, izživljanje, smrt

Ko smo stali na tirih uničevalnega dela taborišča Auschwitz II Birkenau, na tirih, ki so pred 75 leti pripeljali v smrt milijon ljudi, nam je gospa Vrščaj povedala, da so največje nasilje nacisti izvajali nad Judi: »Sovražili so jih, jih poniževali in ubijali. Do njih res niso imeli nobenega spoštovanja.« In nadaljuje: »Tam niso sicer nikogar spoštovali, vem pa, da so bili zaporniki po rangu malo višje kot cigani in Judje, potem pa smo bili že mi, Slovani.« Dodaja še, da pa niso razlikovali med slovanskimi narodi. Slovani so bili najbolj solidarni med sabo, zlasti Slovenke. To se je med njimi zelo močno razvilo, solidarnost, volja, da pomagaš sočloveku. »Dekleta so pogosto žrtvovala lastno življenje, da bi pomagala drugim, sebe so postavile na kocko. Tiste, ki so hodile delat na kmetije, ženske iz »lagerja« B, kjer je zraslo kakšno zelje ali pa korenček, so se zvečer vračale in poskušale prinesti kaj drugim, saj je bila prva skrb pomagati tistemu, ki do tega ne more. Pogostokrat so bile deležne pregledov in gorje, če so kaj našli. Močno so jih pretepli, celo do smrti.«

Ob tem se je spomnila na anekdoto, ki jo je v knjigo spominov zapisala ena od Kraševk, ki je delala na zemlji in je hotela prinesti zelje za nosečnico, ki je bila v barakah. Skrila ga je pod obleko. Pri vratih je morala čakala, ker so izvajali pregled: »Naj me tepe, ampak zelja pa ne dam!« Zelje ji je uspelo prinesti.

Na delo so hodili tudi v tovarne, vse je bilo še vedno v sklopu taborišča, saj je celotni kompleks velik štirideset kvadratnih kilometrov. Pri vratih je bil orkester, ki je igral, in ljudje so v ritmu koračnice hodili ven.

Dogajalo se je res marsikaj. »Ko smo stali na apelu, smo pogosto slišali krike. Apel je bil namenjen štetju, imeli smo ga vsi, tudi vojaki. V bistvu je šlo za eno izmed oblik mučenja. Bog ne daj, da bi kakšna številka manjkala! Morali smo stati tako dolgo, dokler niso našli manjkajoče številke. To je bilo zjutraj in zvečer, ko smo prišli z dela. Oboje po dve uri. Vmes smo pa delali. Zjutraj smo vstali ob treh. Zunaj smo se hitro postaviti v vrsto po pet, tako da so nas lahko šteli. Za začetek je zatulila sirena. Vse dni smo bili v istih oblekah. Če je bil dež, smo bili mokri in smo šli tudi mokri spat, obleka pa se je sušila na telesu,« se spominja gospa Vrščaj.

Vsi v delovnih skupinah so imeli vodje. »Med njimi so bili ljudje in »neljudje«, ki so se izživljali nad nami, nas pretepali. Odvisno, v kateri skupini si bil, saj si v eni bolj nastradal kot v drugi. Ne vem pa, ali je bil dogovor ali ne, ampak v teh skupinah, ki so delale zunaj, so zelo veliko pretepali, tudi z orodji. Vsak dan so nazaj prinašali mrtve. Ko so prišli ven, so si morali napraviti nosila iz vej, zato da bi jih imeli za mrtve. To pomeni, da je bilo načrtovano, da so morali tam koga ubiti. Nas je to spravljalo v jok. Imeli so tudi pse, ki so čakali na komando, da bodo raztrgali ljudi.«

Pa je bilo iz taborišča sploh mogoče pobegniti? Kot se spominja gospa Vrščaj, so bili poskusi pobega, čeprav je bilo skoraj nemogoče pobegniti. Prebežnike so namreč ujeli in jih potem ubili. Vseeno pa je zelo majhnemu odstotku taboriščnikov uspelo pobegniti. Povezali so se s civilisti, ki so prihajali na delo v taborišče, in tako navezali stik s poljskimi partizani.

Gospa Sonja Vrščaj je danes stara 92 let in ne glede na to, da ima za sabo to grozljivo izkušnjo taborišča Auschwitz, je vedno nasmejana in vedrega obraza. Srečno se je vrnila med domače nekaj tednov za tem, ko je Rdeča armada osvobodila taborišče, konec januarja 1945. »Spravili so nas v nekakšna taborišča po narodnosti. Čakali smo toliko časa, da so organizirali transporte za domov. Vozili smo se deset dni in ko sem prišla domov, so bili vsi živi. En brat je bil v Ljubljani zaprt, ker so ga Nemci kot partizana ujeli, vendar je ostal živ. Drugi brat je bil mlajši, še dijak. Ta čas, ko sem bila v taborišču, ni nihče vedel, kje sem. Ne vem, kdaj so izvedeli, da sem v redu. Mislim, da dva dni po naši vrnitvi v domovino. To je bilo nepopisno veselje. Zelo veseli pa smo bili osvoboditve. Ko so nam povedali, da je Trst svoboden, nam je to ogromno pomenilo.«

»Vse to smo pretrpeli tudi za vas!«

Naš obisk v taborišču smo zaključili ob slovenski spominski plošči, kjer smo položili venec v spomin na mrtve. Gospa Vrščaj nam je ob tem s solzami v očeh povedala, da so vse to pretrpeli tudi za nas, da smo danes svobodni, da živimo v urejeni državi in da lahko govorimo slovensko. Pomembno je, da cenimo svobodo, ki jo imamo danes, da je ne jemljemo samoumevno in da smo za takšno življenje hvaležni. Gospa Vrščaj meni, da »samega trpljenja taboriščnikov Auschwitza ni mogoče opisati z besedami in da te grozote razumejo le tisti, ki so jih izkusili.« Vsem nam polaga na srce, da moramo biti »občutljivi za družbene pojave, ki vodijo v različne oblike nestrpnosti,« in da moramo negovati občutek za sočloveka ter naš narod.  

Res je, da preteklosti ne moremo spremeniti, vsekakor pa se lahko iz nje veliko naučimo. Prav je, da poznamo tudi temne madeže preteklosti, na primer zgodbo o taborišču Auschwitz in izkušnjo ukradenih otrok. Morda se ob takih pripovedih šele lahko zavemo, kako lepo nam je in v kako mirnih družbenih razmerah živimo svojo mladost. Naj zaključimo z mislijo Sonje Vrščaj: »Vsi govorijo o mladosti, ampak naša mladost je bila tudi to.«

Lara Bezgovšek in Kaja Kovše

Foto: Katja Grobelnik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja