Veliko pustno rajanje v Dvorani Kajuh

Kot že vrsto let smo tudi letos na I. gimnaziji v Celju organizirali pustovanje, vendar pa je bilo letošnje drugačno. Prireditev v organizaciji Dijaške skupnosti je potekala v torek, 13. 2. 2018, letos prvič v Dvorani Kajuh. Povezoval jo je dijak 2. e-razreda Timotej Klinc.

Vsak razred je pripravil razredno masko, ki je morala predstavljati konkretni film. Maske je ocenjevala stroga žirija z gospodom ravnateljem na čelu po kriterijih, ki so bili že prej objavljeni na šolski spletni strani. Eden od kriterijev je bil, na primer, da je v predstavitev moral biti vključen Karel Destovnik – Kajuh, seveda na poljuben način. Dodatne točke si je razred prislužil tudi, če je žirija dobila veganske krofe ali pa če je imela predstavitev vključeno kakšno stvar ali dejanje, ki je bilo povezano s prihajajočim dnevom zaljubljencev. Gospodu ravnatelju so se pridružili še Tim Krhlanko, Anžej Tomaž Hvala, Jan Škruba, Timotej Klinc ter profesorica Andrejka Lorenčak. Tudi člani žirije so bili našemljeni v masko, povezano s filmom, in sicer so si izbrali film Boter. Beri naprej

I. gimnazija v Celju: nepozabni spomini in uresničene sanje

(Znani) bivši kajuhovci o I. gimnaziji

Ko se odločamo, na katero šolo naprej, je gotovo bistvenih kar nekaj stvari, ki jih moramo vedeti: kaj nam ta šola ponuja, kakšni so njeni (merljivi) uspehi, kakšno je vzdušje, kakšen odnos profesorjev in dijakov.

I. gimnazija v Celju je druga najstarejša gimnazija v Sloveniji; letos praznuje že 210-letnico delovanja. Iz nje je izšla cela plejada različnih strokovnjakov, glasbenikov, športnikov, ki so zaznamovali ne le slovensko, pač pa tudi evropsko zgodovino. Mnogi jo v različnih strokah pomagajo oblikovati tudi v teh letih. A kajuhovci niso le znana imena iz medijev, največ je vendarle manj znanih ljudi, ki pa so vsak po svoje uspešni, kjer koli pač že delajo. Mednje se s ponosom prištevamo tudi vsi mi, ki smo ali še bomo zaključili I. gimnazijo v Celju in čutimo, da smo del velike 210 let stare Kajuhove družine

Poiskali smo nekaj naših bivših dijakov in jih povprašali, kateri je njihov najljubši spomin na šolo, ali jim je I. gimnazija pomagala pri uresničitvi njihov sanj in ali bi jo priporočili bodočim dijakom. Beri naprej

»Ne gre nam le za šolanje, za življenje nam gre«

Intervju z ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem

Naš ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, je I. gimnaziji v Celju zvest že več kot štirideset let. Če kdo, potem jo gotovo on pozna najbolje, saj je v njej gulil klopi kot gimnazijec, se kasneje vrnil kot učitelj, ki je poučeval gotovo rekordno število predmetov, preizkusil se je kot razrednik, poučeval je dijake vseh gimnazijskih smeri, bil je pedagoški koordinator športnih oddelkov, mentor Kulturnega društva Antona Aškerca, trener šolske nogometne reprezentance, mentor šolskega orkestra, bil je član in predsednik sveta zavoda …. zdaj pa svojo in našo I. gimnazijo že enajsto leto nadvse uspešno vodi kot ravnatelj. Šola je pod njim bistveno spremenila svojo zunanjo in notranjo podobo, pouk se je posodobil, število dijakov je kljub upadu osnovnošolske populacije ostalo na zelo solidnem nivoju. Lani je svoja vrata končno odprla tudi težko pričakovana Dvorana Kajuh, ki je brez njegovih vztrajnih prizadevanj gotovo ne bi bilo. Njegovo vsestransko delo in angažiranost so prepoznali tudi na državni ravni, zato je leta 2014 prejel nagrado za življenjsko delo na področju srednjega šolstva. Pred informativnimi dnevi, ko se osnovnošolci spopadajo s težko odločitvijo, kam naprej, je gotovo najboljši sogovornik, zakaj izbrati njemu in nam tako ljubo I. gimnazijo v Celju. Beri naprej

Štirje dnevi na belih strminah

V četrtek, 18. januarja 2017, smo se dijaki vseh letnikov I. gimnazije v Celju odpravili na ekskurzijo na avstrijsko smučišče Nassfeld, kjer smo preživeli štiri sončne dni.

Po treh urah je avtobus prispel v Rottendorf, ki je 15 minut oddaljen od smučišča. Nastanili smo se v sobah. Po malici je sledilo smučanje z učitelji ob čudovitem razgledu in v odličnih snežnih razmerah. Popoldne smo se vrnili v apartmaje in skupaj preživljali prosti čas, nato smo imeli kratek sestanek in odlično večerjo. Po večerji smo se  družili v skupnem prostoru in si čas krajšali z družabnimi igrami. Malo čez polnoč je ugasnila večina luči.

Jutranje bujenje je bilo za nekatere prava muka, za druge pa sploh ne odvisno od števila ur spanja v prejšnji noči. Kmalu po zajtrku smo že stali v vrsti za gondolo in polni energije gledali navzgor po zasneženi gorati pokrajini. Smučali smo praktično ves dan, vmes smo naredili le postanek za  malico, koč in gostišč je namreč ob smučišču zelo veliko. Po smuki smo nekateri imeli še dovolj moči in energije za biljard ali pikado, drugi pa so koristno porabili čas do večerje tako, da so nadoknadili snov, ki so jo zamudili med smučanjem. Če povem po pravici, je bilo takih bolj malo. Zvečer smo se zbrali v skupnem prostoru in navijali za naše rokometaše, nekateri so igrali karte ali kakšno drugo družabno igro. Po polnoči smo večinoma že vsi spali. Beri naprej