»Pravice niso podeljene, ampak priborjene«

Študentsko delo – neškodljiva priložnost za dobrodošel zaslužek ali nepravična obremenitev med študijem in božično darilo za izkoriščevalske delodajalce? To je vprašanje, na katerega so na prvi okrogli mizi Dijaške organizacije Celje v četrtek, 8. marca, v MCC celjskem mladinskem centru poskušali odgovoriti trije gostje s pomočjo občinstva. Droben namig: odgovor se v veliki večini primerov prevesi na stran, kjer pomanjkljivosti znatno prekašajo prednosti študentskega dela.

Pogovor je vodila in povezovala dijakinja 4. letnika I. gimnazije v Celju Petrisa Čanji. Njeni sogovorniki so bili: Miha Kordiš, bivši študentski aktivist gibanja Mi smo univerza in poslanec Levice, ki se trenutno v parlamentu bori za izboljšanje razmer v študentskem delu, Matjaž Razdrih, študent in član predsedstva pri Sindikatu združenega dela, in Tim Krhlanko, predsednik dijaške skupnosti I. gimnazije v Celju. Vsak od sogovorcev je na mizo prinesel svojo lastno perspektivo in izkušnje, ob koncu vodenega pogovora so do besede prišli še vsi prisotni z vprašanji in razmišljanji.

Sto in ena težava študentskega dela

Razglabljali smo o tem, kako je zaradi stroškov bivanja za mnoge študente študentsko delo postalo edini način, da si lahko privoščijo študij, o problematiki nizke redne urne postavke in pomanjkanju delavskih pravic v pogodbah za študentsko delo. Študentje namreč nimajo pravice do odpovednega roka, bolniške, malice ali povrnjenih potnih stroškov. Kritizirali smo delodajalce, ki imajo s fleksibilnimi in manj plačanimi študenti prav zaradi ohlapnih pravic izjemno korist. Ni jim treba plačevati bolniške in potnih stroškov, mnogi študentje pa si ne smejo privoščiti prostega dneva ob bolezni, ker bi jih delodajalec kratko malo odpustil. Na tak način dodatno pritiskajo na svoje redno zaposlene, ker je trg vedno poln prisilno požrtvovalnih študentov, ki jih lahko nadomestijo. Omenjali smo luknje v zakonu, ki jih lažni študentje s pridom izkoriščajo. Status študenta si podaljšujejo do 7 ali 8 let, ves čas pa služijo s študentskim delom, ker tako hitreje dobijo zaposlitev. Omenili smo tudi študentske organizacije, ki denar, pridobljen iz koncesijske in dodatne koncesijske dajatve skupaj znašata 18 % vsake izplačane plače študentskega dela namenjajo še čemu drugemu, ne samo študentskim aktivnostim, klubom, akcijam, srečanjem, radiem. Matjaž je kot primer omenil govorice o plačanih taksijih do Milana na službene stroške in podobno.

Spremembe na ramenih javnosti

Kot v naslovu govori že citat Mihe Kordiša, smo tehtali rešitve. Te po mnenju Mihe ležijo v javnem pritisku za izboljšanje položaja in organizaciji mladih. Če torej stremimo k zvišanju minimalne urne postavke za študentsko delo, je to dober začetek. Idealen scenarij sta Tim in Miha našla v ideji univerzalnih štipendij za vse študente, ki bi znašale od 200 do 500 € na mesec. Te bi pokrile stroške bivanja in preprečile, da bi bili študenti prisiljeni delati med študijem. Študentsko delo predstavlja kar 5 % vsega dela v Sloveniji, kjub temu da naj bi bila študentska leta tista, ko se posvetiš študiju. Matjaž je pomoč pri takšnih ambicioznih ciljih iskal tudi v študentskih organizacijah, če te ne bi več bile financirane iz študentskega dela in zato njihov dobiček ne bi bil več na kocki.

Vsak glas šteje

Pogoji študentskega dela ne zagotavljajo zanesljivega zaslužka ali nemotenega študija, kljub delavnosti študentov. Mladi – študentje in bodoči študentje – moramo zato poskrbeti, da so naši problemi in zahteve slišani. Za to pa se je nujno treba organizirati. Vse, ki se zavedate mnogih problemov študentskega dela, Dijaška organizacija Celje tako vabi na akcijo v obliki javnega protesta v drugi polovici marca letos.

Nika Gradišek

Foto: MCC Celjski mladinski center

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja