Kulturni maraton 2019

»Vsak človek naj bi vsak dan poslušal malo dobre glasbe, prebral eno dobro pesem, si ogledal eno dobro sliko in – če je možno – spregovoril nekaj pametnih besed,« je menil Goethe. Čeravno morda ne vsak dan, smo to na I. gimnaziji v Celju gotovo uresničili v četrtek, 7. 2. 2019, ko smo tekli tradicionalni kulturni maraton. Kako je potekal dan?    

V Gimnazijki Kajuhovi klasiki le en dan po premieri spet uprizarjajo tragedijo Medeja starogrškega trageda Evripida. Leta 431 pr. n. št. je tragedija na dramskem tekmovanju osvojila (le) tretje mesto, pa nič ne de, kasneje je doživela veliko slavo. Režiserko predstave Ano Trbovc, sicer dijakinjo 4. letnika, je pritegnila zaradi zanimivih zapletov in dobrih možnosti za delo na dialogu. Projekt je bil kakopak velik zalogaj. Izbiri drame za uprizoritev so sledili prilagoditev besedila, avdicije za igralce in večmesečno obdobje vaj. Mlada režiserka mi pritrdi, da je za mlade pomembno, da se srečajo z antičnimi dramskimi deli. Na odrih so se ohranila več kot 2000 let; mar ni vredno preveriti, kaj jih dela nesmrtne?                                                                                                                   

Preverim tudi dogajanje na delavnici »La France Voyage«. Tu dijaki z animatorko in naravno govorko Marion Lefebvre igrajo zanimivo družabno igro, pri kateri morajo drug z drugim govoriti francosko. Živa in Daša, dijakinji 1. letnika, povesta, da se – kljub temu da se francosko učita šele prvo leto – na delavnici počutita dobro in se naučita marsikatero novo besedo. Na koncu animatorka sodelujoče nagradi s (francoskimi?) bonboni. Délicieux!

Na arhitekturni delavnici vlada sproščeno delovno vzdušje. Mentorica Viktorija Durković, sedaj študentka arhitekture, prej pa naša dijakinja, mi razloži dogajanje. Dijaki so razdeljeni v dve skupini; eni preoblikujejo fotografije stare arhitekture in jim dajejo modernejši pridih, drugi pa, ki se pripravljajo na sprejemne izpite za študij arhitekture, ustvarjajo abstraktno maketo na dano umetnostno besedilo. »Popotnik pride v Afrike pušavo, steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, nobena luč se skoz oblak ne ukrade, po mesci hrepeneč se uleže v travo,« je zapisal France Prešeren. Kakšno maketo si ob tem zamislite vi?                                                             

V angleščini neformalni izraz Shindig označuje veliko, živahno zabavo. In res je, ko drugič vstopim v Gimnazijko, v njej ne manjka glasbe, poezije in humorja – tokrat na temo Irske. Sprehodimo se od tradicionalnih napevov do mojstrskih pesnitev nobelovca Yeatsa. 

Pesniško je tudi na delavnici »Ogenj povezuje, besede bogatijo«, kjer svoja dela predstavljajo dijaki z literarno žilico. Posedeni so kar na mizah; vsak se predstavi in pove, kje dobiva navdih za ustvarjanje. Katja iz tretjega letnika prebere svojo kratko zgodbo Nebeško moder metulj. Kasneje mi zaupa, da piše vedno, ko želi »kaj spraviti iz sebe,« najraje pa ustvarja zvečer. Takrat se počuti kot v čisto svojem svetu.                                                                                                                                 

Prisluhnem še pogovoru s pesnikom, prevajalcem, esejistom in urednikom Ivanom Dobnikom. Tudi on je začel pesniti že kot gimnazijec. V njegovih delih pogosto zasledimo motive iz narave, ki je, kot pravi pesnik, zanj velik vir navdiha. Cvetoča češnja na zadnji steni učilnice prispeva k vzdušju. Ko bom naslednjič v knjižnici, posežem po kateri izmed njegovih pesniških zbirk.                                                           

Ko vstopim še v učilnico, kjer poteka delavnica »Jezik in prepričanje ljudi«, se v njej dijaki po parih rokujejo. »Tisti, ki ima roko zgoraj, je v dvojici dominanten, tisti, ki jo ima spodaj, pa podrejen,« naposled pove gospod Marco M. Wolf, lektor za nemščino. Po učilnici se razleže smeh. Nekaj dijakov hitro poskusi premakniti roko. Geste in kretnje pa niso edini način, s katerim naj bi ljudje posredovali zamaskirane informacije o sebi; pomenljiv je tudi način govora, ki ga lahko (ali pa tudi ne) obrnemo sebi v prid. Pomislite – vas je že kdaj kakšen prodajalec poskušal prepričati, da kupite njegov izdelek? So na njegov (ne)uspeh vplivali tudi način govora, barva glasu, izbira besed, kretnje? Gotovo pa v prihodnje ne bo odveč previdnost do udeležencev delavnice, zdaj vas znajo prepričati v marsikaj. 😉

Za konec nas vse čaka še koncert mladinskega pevskega zbora in orkestra I. gimnazije v Celju ter skupine Jazzy Pižons. Na programu so narodno-zabavne melodije, uspešnice iz prejšnjega stoletja – med drugim venček pesmi skupine ABBA s solistkami – in še kaj.  

Tako smo prečkali ciljno črto letošnjega kulturnega maratona. Upam, da nas je spodbudil, da Goethejevo misel uresničimo kar se da pogosto.

Zarja Križnik

Foto: Matjaž Pinter in Dejan Kokanovič

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja