»Miroljubno obstajaj«

Intervju s Špelo Jezovšek

Špela Jezovšek je dijakinja 4. a-razreda, ki zelo rada poje, pleše, riše, igra različne inštrumente, ustvarja lastne pesmi, piše in se na splošno ukvarja z umetnostjo. Med njene hobije spadata tudi fotografiranje oblakov in spanje, poleg vsega naštetega pa vedno najde čas za fanta, prijatelje, družino in hišne ljubljenčke. Ko jo srečaš na hodniku, je večinoma vesela in živahna, kar zna biti zelo nalezljivo in se je kazalo tudi med intervjujem, ki je bil poln smeha in dobre volje. Lani jeseni je odpotovala v Romunijo, kjer je nastopila na tamkajšnjem X Factorju, resničnostnem šovu, kjer izberejo najboljšega izvajalca.

Kako to, da si šla na tekmovanje v Romunijo? Zakaj se nisi odločila raje za tekmovanje Slovenija ima talent?

Slučajno sem bila že prej tam na nekem drugem festivalu, kjer je potekal tudi t. i. ‘casting’, torej izbor tekmovalcev za X Factor in so izbrali tudi mene. Najprej sva z mami razmišljali, ali naj grem ali ne, na koncu sem šla.

Na Slovenija ima talent pa bom morda šla prihodnje leto. Hotela sem se sicer prijaviti že letos, pa sem se odpovedala, ker imam maturo … Potem sem šla pa v Romunijo (smeh).

Kaj ti je bilo najbolj in kaj najmanj všeč v Romuniji?

Zagotovo so mi bile najbolj všeč moje sotekmovalke. Na začetku je prišlo na avdicijo več tisoč ljudi, od teh nas je prišlo naprej štirideset. In v moji skupini nas je bilo deset. Vsaka je bila izvirna, zelo dobro smo se razumele in neverjetno jih je bilo poslušati, ker je vsaka na svoj originalen način interpretirala pesem, ki jo je pela.

Najmanj pa mi je bilo všeč izločanje oz. izpadanje. Vse skupaj je potekalo tako, da so nas posadili na stole in nas potem izločali. V bistvu smo izločale druga drugo. Vsakič, ko je ena odpela, je potem še pol ure stala na odru, medtem ko se je naš mentor odločal, ali jo bo posadil na stol in katero bo izločil. Vsi smo se objemali in jokali, ampak najhuje je bilo, ker nisem imela pojma, kaj se dogaja, ker je bilo vse v romunščini!

Kako si komunicirala s sotekmovalkami, sodniki, z mentorjem?

Večina sotekmovalk se je z mano pogovarjala v angleščini, tako da komunikacija z njimi ni bila problem. Ampak ko smo snemali oddajo, se sodniki niso mogli z mano pogovarjati v angleščini, ker je bilo treba vsakič dodajati podnapise. Da bi bilo podnapisov čim manj, sem jaz govorila z njimi angleško, oni pa z mano romunsko. Da bi jih razumela, sem imela slušalko, po kateri mi je nekdo prevajal vse v angleščino. Potem mi je pa slušalka ven padla, tako da ni kaj dosti pomagala (smeh).

Aprila se vračaš v Romunijo, kajne?

Ja, aprila grem spet v Romunijo na festival, kjer sem lani zmagala in bila izbrana za X Factor, letos kot gostja.

Na katerega od dosedanjih dosežkov v petju ali plesu si najbolj ponosna?

Uf, ne bi mogla izbrati samo enega. Meni je pomembno, da lahko kam grem in tam pojem. Veliko sem že nastopala na festivalih po tujini, z mami sva prepotovali praktično ves Balkan … V Romuniji je bilo res super, čeprav je bilo več čakanja kot samega petja. Kar se tiče plesa, zelo rada nastopam na slovenskem tekmovanju Opus 1, v tem res uživam. Tja se prijavi veliko različnih plesnih miniatur, novih, izvirnih, velikokrat čudnih (smeh), izvirni so tudi pripomočki. Lani sva se s prijateljico v duetu polivali z vodo, super je bilo.

Kdaj si se sploh začela ukvarjati s petjem in kdaj s plesom?

Ko sem se rodila (smeh). Dejansko ima ati posnetek, ki smo mu ga dali za 30. rojstni dan, na katerem z mami pojem otroške pesmice, ko sem bila še čisto majhna. Petja pa sem se začela učiti pri enajstih letih, takrat sem šla tudi na prvi pevski festival. Nekaj časa sem se učila petja pri Studiu H v Trbovljah, ampak so bile Trbovlje predaleč, zato sem se prestavila v Celje v Vocal BK Studio k Boštjanu Korošcu.

Tudi s plesom sem začela, ko sem bila zelo majhna, in sicer pri štirih letih pri Harlekinu, društvu za umetnost plesa Celje.

Načrtuješ kaj posebnega v bližnji prihodnosti?

Ja, predlani sva bila z mojim fantom Gregorjem na Glasu mladih, kjer sva se predstavila z avtorsko pesmijo Shotglass, ki sem jo zdaj prevedla v slovenščino in jo bom posnela ter izdala. Imam namen iti na festival Melodije morja in sonca in mogoče tudi na FeNS. Na obeh se pevci predstavljajo z avtorskimi pesmimi.

Ker obiskuješ 4. letnik, te čaka pomembna odločitev o nadaljnjem šolanju. Kaj bi šla rada študirat?

Študirat grem skoraj zagotovo nekaj v povezavi z glasbo. V bistvu si skoraj vsak dan premislim. Veliko sem razmišljala o tujini, a bi raje ostala v Sloveniji. Najverjetneje grem študirat glasbeno pedagogiko, a zadnje čase veliko razmišljam o japonologiji. Upam, da se lahko vpišem, čeprav v bistvu še ne znam japonsko (smeh). Na informativni dan sem šla na Akademijo za glasbo in na Filozofsko fakulteto, kar mi bo pomagalo pri odločitvi.

Kateri je pa tvoj najljubši spomin na šolo in dogajanje tu?

Na splošno prijatelji. Mislim, a ni to najlepše v življenju? Prijatelji? Ooo, kako pocukrano (smeh). Ampak resno mislim, ko sem slabe volje, se samo spomnim na to, da imam super družino in super prijatelje in super fanta. A ni fajn, da imaš okoli sebe super ljudi, ko si slabe volje zaradi tristo strani domače naloge?

Imaš kakšen nasvet za kajuhovce?

Ne glede na to, kdo si, kaj delaš, koliko ur si spal, kako izgledaš, koliko make-upa imaš na obrazu, kam ti štrlijo lasje in koliko stanejo tvoji čevlji, miroljubno obstajaj in se ne brigaj, kaj si drugi mislijo. To je Kajuh, ne Hollywood (smeh). Čeprav je to v bistvu težko, meni ne uspe vedno, ampak se trudim. Trudim se ne truditi za druge, ampak zase. Ena stvar, ki jo delam, je, da ugibam, kaj si nekdo drug misli o meni, tudi tega ne delat. Samo sebe spravim v slabo voljo, prepričam se, da me ta človek ne mara, v bistvu pa sploh ne vem, moji možgani si nekaj izmišljujejo. Mislim, da je moj nasvet sami sebi na splošno koristen za vse – ne se sekirat. Sliši se super, ampak ne vem, kako dejansko priti do takšnega stanja (smeh).

Drugi nasvet bi bil, da se ne učit ponoči. Ponoči se spi. Tudi jaz bi lahko poslušala ljudi, ki so mi to povedali že leta nazaj, a na žalost sem šele zdaj ugotovila, da imajo prav. Spanje je zakon, govorim iz izkušenj.

Zagotovo imaš na zalogi cel kup anekdot, recimo s tekmovanj v tujini. Bi lahko kakšno delila z nami?

Izgovorjava mojega imena je taka zanimiva tema. Skoraj nihče izven Slovenije ga ne zna pravilno izgovoriti. Hrvatje mogoče še, ampak narobe naglasijo priimek. Na Malti so me klicali kar Slovenija. Najbolj zanimive spomine imam iz Italije. Pred približno tremi leti si je napovedovalec na festivalu res prizadeval, da bi pravilno izgovoril moje ime in še priimek povrhu. Napovedati me je moral trikrat, v prvem in drugem krogu ter na gala koncertu, kjer mu je skoraj uspelo. Največje težave je imel organizator festivala. Komunikacija nama je predstavljala rahlo težavo, saj on ni znal angleško, jaz pa ne italijansko. Nikakor nisem razumela, kaj mi skuša povedati. Zato je stavek pač stokrat ponovil, v italijanščini seveda. Ko me je hotel poklicati, je rekel ‘Zveva’ ali pa ‘Zlejda’. Zdaj sem že navajena na čudne izgovorjave mojega imena, zato se odzovem na karkoli, kar se vsaj približno sliši kot Špela. Ampak Zlejda pa res ne vem, kdo je (smeh).

In to je v bistvu tudi zgodba, kako sem prišla do umetniškega imena. Organizatorjeva žena mu je potem predlagala, naj si zapomni, da je Špela podobno kot Stella (zvezda v italijanščini). In jaz sem začela razmišljati, da je Stella dokaj podobno mojemu imenu in si ga tudi tujci lažje zapomnijo in zdaj je to moje umetniško ime.

Imaš še kakšno misel za konec?

Golobi so kul. Zelo imam rada instant rezance.

Lija Kužner

Foto: osebni arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja