»Lingua latina regina linguarum«

Intervju s profesoricama latinščine

Latinščina je kraljica jezikov. Kot je Elizabeta II. kraljica Velike Britanije in atletika kraljica športov. Preprosta resnica, ki se je zavedajo vsi latinisti. Klasična gimnazija je v Sloveniji prava redkost. Ponosni smo, da lahko bodoči dijaki I. gimnazije v Celju ob programu splošne in umetniške gimnazije ter športnega oddelka izberejo tudi program klasične gimnazije. Za informacije iz prve roke smo o tem svojevrstnem programu v okviru letošnjega dneva odprtih vrat klasične gimnazije na I. gimnaziji v Celju povprašali naši profesorici latinščine: profesorico Darjo Marčič in profesorico Ivano Šikonija, ki je tudi koordinatorica klasične gimnazije in mentorica gledališke skupine Kajuhovi klasiki. Če vas ali vaše starše program zanima ali pa ste le mimoidoči radovednež, vas vljudno vabimo k branju.

Kaj je botrovalo vaši odločitvi za študij latinščine in kasneje za poklic poučevanja latinščine?

Prof. Šikonija: Moram priznati, da latinščina ni bila moja prva študijska izbira. Od nekdaj sem si namreč želela študirati medicino. Potem pa sem si v četrtem letniku, tako rekoč tik pred zdajci, premislila. Zaskrbelo me je, kako bom opravila sprejemne izpite na medicini, ker mi fizika, ki je bila eden od predmetov na sprejemnih izpitih, ni bila preveč blizu. Zato sem se potem, brez večjih pomislekov in zadržkov, odločila za študij latinščine (in angleščine) in nikoli mi ni bilo žal.

Prof. Marčič: Kot dijakinja nekoč še klasično-humanističnega oddelka sem se štiri leta učila latinščino. Navduševala sta me preciznost, sistematičnost latinščine in prav takšen način poučevanja profesorice Šikonija. Zanimala me je neverjetna vpetost latinščine v besedišče modernih jezikov. Premetavanje besed v daljših in težjih povedih, da bi jih sestavila v pomensko smiselno celoto, je bil zame izziv, prevajanje skorajda strast. Poleg tega me je pritegnila interdisciplinarna povezanost mnogih področij. Tako sem se za študij odločila iz velike želje po čim bolj poglobljenem znanju obeh jezikov (prof. Marčič poučuje tudi nemščino, op. a.) in književnosti ter želje, da bi poučevala oba jezika, ki ju danes poučujem.

Kaj so po vašem mnenju poglavitne prednosti učenja ali študija latinščine?

Prof. Šikonija: Menim, da je teh kar nekaj. Naj začnem pri najočitnejši. Potem ko je latinščino na območju ogromnega rimskega cesarstva govorilo vse več ljudi, ki so v jezik vnašali izraze iz svojih maternih jezikov, se je pojavila tako imenovana vulgarna latinščina (vulgus v latinščini pomeni ljudstvo), iz katere so se razvili romanski jeziki. Zato ni presenetljivo, da v romanskih jezikih prevladujejo besede latinskega izvora, in znanje latinščine zagotovo olajša prepoznavanje in učenje teh besed. Veliko besed latinskega izvora pa najdemo tudi v neromanskih jezikih, pravzaprav v vseh, ki so bili kdaj v stiku z latinščino.

Latinščina je v srednjem veku prevzela vlogo sporazumevalnega jezika med izobraženci in se zaradi svoje mednarodne razumljivosti že takrat oblikovala v znanstveni jezik. Pomemben ostanek latinščine je torej tudi terminologija različnih znanosti in ved.

Latinščina je jezik oblik in struktur. Kdor se izmojstri v latinščini, se morda lažje spopada z zahtevnimi strukturami v drugih jezikih.

Nekoliko bolj abstraktna prednost učenja latinščine pa bi lahko bila to, kar učenje latinščine razvija pri tistem, ki se je uči. Rečeno je bilo, da je latinščina jezik oblik in struktur. Učenje latinščine zato zahteva veliko predanega ponavljanja in razumevanja in pri tistem, ki se je uči, krepi vztrajnost, potrpežljivost in natančnost. Spopadanje z originalnimi besedili pa navaja tudi k logičnemu mišljenju.

Prof. Marčič: Menim, da je znanje latinščine, to pomeni dobro poznavanje strukture in besedišča, dober temelj za učenje katerega koli drugega tujega jezika. Zlasti je več kot očiten pozitivni transfer pri učenju romanskih jezikov, a tudi besedišča pri angleščini. Z učenjem ali študijem latinščine urimo mišljenje in disciplino, iščemo rešitve s postopno analizo, naučimo se sistematičnosti in urejanja. Dobimo dober vpogled v delovanje jezika na splošno.

Katera so najpogostejša vprašanja, ki vam jih o klasični gimnaziji zastavljajo bodoči dijaki in njihovi starši? Kakšni so njihovi pomisleki?

Prof. Šikonija: Zanimivo je, da bodoči dijaki in njihovi starši (še zlasti slednji) skoraj nikoli ne povprašajo po latinščini. Se pa veliko vprašanj nanaša na primernost programa klasične gimnazije za študij medicine. Kako je s tem, pojasnimo vsakič na informativnih dnevih, zato naj na tem mestu še enkrat potrdim, da je program klasične gimnazije primeren tudi za bodoče študente medicine.

Prof. Marčič: Dijaki in starši največkrat sprašujejo, kakšna je razlika med splošno in klasično gimnazijo. Opažam, da klasično gimnazijo razumejo kot sinonim za splošno gimnazijo. Ko jim predstavimo razlike v predmetniku, pa najpogosteje sprašujejo, ali se lahko tudi s klasične gimnazije vpišejo na študij medicine. Seveda je to brez vsakršnih ovir mogoče in vsako leto imamo vsaj kakšnega maturanta, ki se vpiše na medicino ali dentalno medicino in opravlja maturo prav iz latinščine.

Zakaj priporočate vpis na klasično gimnazijo? Kaj poleg latinščine bodočemu dijaku še ponuja klasična gimnazija?

Prof. Šikonija: Grška in rimska antika sta pomembni obdobji v evropski zgodovini, saj predstavljata zibelko zahodnoevropske civilizacije. Zavedati se svojih korenin in jih poznati pa je naloga vsakega izmed nas. Veliki Cicero (Mark Tulij Cicero (106–43 pr. n. št.), politik, pisec in najpomembnejši antični govornik) je dejal, da tisti, ki ne pozna dogajanja pred svojim rojstvom, za vedno ostane otrok. Mislim, da lahko rečem, da klasična gimnazija odstira pogled zlasti v rimsko antiko. Ne samo pri latinščini, tudi pri nekaterih drugih predmetih. In ne samo pri pouku, ampak tudi skozi različne aktivnosti, ki jih organiziramo za dijake klasične gimnazije.

Ne pozabimo pa tudi na bolj prizemljene razloge. Tistim, ki jim naravoslovje ne diši preveč, vpis v klasično gimnazijo omogoča, da v 3. letniku, če se tako odločijo, obdržijo samo en naravoslovni predmet.

Vpis v klasično gimnazijo torej ne more biti napačna odločitev.

Prof. Marčič: Klasična gimnazija v prvi vrsti pomeni učenje latinščine. Ponuja pa tudi klasično izobrazbo, ki v ospredje postavlja kulturno-civilizacijski okvir kot temelj zahodne civilizacije in njegove vrednote ter spodbuja kritično presojo in aktualizacijo družbenih pojavov in vrednot skozi čas. Poleg tega se bo lahko bodoči dijak lahko pridružil zelo dejavni gledališki skupini Kajuhovi klasiki, ki združuje dijake vseh štirih klasičnih oddelkov, lahko bo srečeval dijake drugih klasičnih gimnazij in se udeležil ekskurzij s poudarjenimi klasičnimi vsebinami, npr. Rim, Istra, južna Italija, Oglej … Vse omenjeno so gotovo najboljši razlogi za vpis na klasično gimnazijo.

Genetik Razib Khan je leta 2012 na podlagi analize rezultatov testa GRE (standardnega splošnega testa, ki ga za vpis na podiplomski študij zahteva večina ameriških fakultet) dokazal, da so študentje, ki so kot nadaljnjo študijsko smer navedli klasična jezika ali klasično filologijo poleg odličnih rezultatov z jezikovnega dela testa dosegli tudi zelo dobre rezultate iz matematičnega dela testa.* Ali podobno interdisciplinarnost opažate tudi pri dijakih, ki jih poučujete? Kakšen vpliv ima glede na vaše izkušnje učenje latinščine na splošen uspeh dijaka?

Prof. Šikonija: Naj na ta zanimivi dokaz odgovorim s citatom profesorja Črtomira Zupančiča. V intervjuju za Obzornik za matematiko in fiziko (letnik 58) je med drugim dejal: »Izobrazba, ki jo je dajala klasična gimnazija, je pozneje v študiju (tudi naravoslovja) koristila mnogim. Jaz sem vedno trdil, da je za višjo matematiko latinščina celo boljša priprava kot matematika. Na klasični gimnaziji smo imeli latinščino osem let. Na koncu smo prebirali zahtevne tekste Tacita (Gaius Cornelius Tacitus (56–117), politik in zgodovinar rimskega cesarstva). Spomnim se maturitetnega teksta – ves odstavek en sam dolg stavek iz Tacita. Slovnično zapleten tekst, ki ga nisi mogel razumeti, če nisi res popolnoma obvladal strukture jezika. Problem je bil še najbolj podoben dekodiranju, saj je šlo za kompleksno povezovanje medsebojnih pomenov in strukture besed. In prav to je tisto, česar se mora človek naučiti pri študiju matematike in fizike oziroma pri kvalitetnem znanstvenem delu kakršnekoli vrste.«

Interdisciplinarnost torej obstaja in tudi med našimi dijaki niso redki tisti, ki imajo lepe ocene pri latinščini in naravoslovju (je pa res tudi to, da imajo nekateri dijaki lepe ocene pri vseh predmetih). Latinščina in naravoslovni predmet je tudi pogosta kombinacija pri izbirnih maturitetnih predmetih. Zakaj je tako, je zelo lepo pojasnil profesor Zupančič v citiranem odlomku.

O vplivu učenja latinščine na splošen uspeh dijaka pa si ne bi upala soditi. Če pomislim na zaključene ocene dijakov, je po navadi tako, da latinščina ne izstopa iz povprečja niti navzdol niti navzgor. A čisto možno je, da ima učenje latinščine večji vpliv, kot je videti na prvi pogled.

Prof. Marčič:  Res opažamo, da dijaki, ki dosegajo dobre rezultate pri latinščini, v glavnem dosegajo dobre rezultate tudi pri matematiki ali kemiji. Pri nekaterih dijakih je morda bolj izražena delitev na močno jezikovno področje in nekoliko manj uspešno naravoslovno področje. Vsekakor zaključne ocene pri latinščini ne odstopajo v negativni smeri od drugih zaključnih ocen.

*(vir: https://www.discovermagazine.com/the-sciences/classicists-are-smart)

Zakaj se po vašem mnenju latinščine drži sloves zahtevnega predmeta?

Prof. Šikonija: Cilj učenja latinščine je dijaka pripraviti na samostojno branje in razumevanje originalnega latinskega besedila. Če želimo ta cilj doseči, moramo imeti v glavi vsaj približen pregled oblik latinskih besednih vrst in razumeti skladenjske strukture. Resnici na ljubo je tega kar nekaj, a pri pouku latinščine znanje zelo postopno gradimo in veliko ponavljamo. Tisti, ki pri pouku zbrano sledijo, opravljajo domače naloge in se sproti učijo, pri latinščini ne bi smeli imeti težav. Pri latinščini se s kampanjskim in »instant« učenjem ne pride nikamor. Morda se je zato drži sloves zahtevnega predmeta.

Prof. Marčič: Latinščini dijaki niso izpostavljeni, tako kot to velja za druge tuje jezike, zlasti angleščino. Ne slišijo je po radiu ali televiziji, z njo se ne srečujejo na socialnih omrežjih, da bi se je naučili kar sproti. Učenje latinščine terja v tem smislu več discipline, zapomniti si je potrebno mnogo obrazcev in te tudi redno ponavljati, napreduje se postopno. Takšno učenje pa v današnjem času velja za zahtevno, čeprav v resnici ni nič posebnega in je oziroma naj bi bilo temelj vsakega učenja, katerega cilj je pridobivanje trajnega znanja.

Ali menite, da je prav latinščina eden izmed poglavitnih razlogov pri odločitvi dijakov za vpis na klasično gimnazijo?

Prof. Šikonija: Dijaki se za vpis v klasično gimnazijo odločajo zaradi najrazličnejših razlogov. Nekateri izmed njih, morda tretjina, zagotovo zaradi želje po znanju latinščine. Približno tretjina se jih v klasični oddelek vpiše zaradi večjega poudarka na humanističnih vsebinah in tretjina zaradi izbirnosti naravoslovnih predmetov v 3. letniku.

Kakršenkoli razlog že je, na I. gimnaziji v Celju smo veseli vsakega klasičnega gimnazijca.

Prof. Marčič: Tako bi si želela. Vsakič, ko poučujem v prvem letniku, dijake povprašam, zakaj so se odločili za klasično gimnazijo. Velika večina se želi učiti latinščine, ker vidijo v tem prednost pri učenju drugih tujih jezikov ali ker menijo, da jim bo znanje latinščine koristilo pri študiju. Ti slednji pridejo na klasično gimnazijo, ker želijo kasneje študirati bodisi medicino bodisi pravo. Gotovo pa so med dijaki tudi takšni, ki imajo za vpis na klasično gimnazijo še drugačne razloge.

Za odgovore in intervjuju posvečeni čas se profesoricama Darji Marčič in Ivani Šikonija iskreno zahvaljujemo.

 Ana Kozamernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja