Izmenjava v Leonu (Erasmus projekt)

Deset kajuhovcev je prejšnji teden bivalo v španskem mestu León, kjer so v sklopu projekta Erasmus + KA229 z naslovom Kako doživljamo virtualni svet? skupaj s svojimi španskimi in srbskimi vrstniki spoznavali svet lažnih novic. Projekt izvajamo s špansko šolo IES Ordoño II in Filološko gimnazijo Beograd.

Madrid – 2. februar

Pred izmenjavo smo nekaj ur preživeli v španski prestolnici, kjer smo se sprehodili po centru mesta od Puerta del sol do Plaze Mayor in Kraljeve palače. Po ogledu mesta smo se skupaj s srbskimi dijaki odpeljali proti severu Španije, kjer so nas čakale in zelo toplo sprejele naše španske družine.

León – 3. februar

Po zajtrku smo se odpravili v šolo, kjer se pouk začne ob 8.40, kar je precej pozneje kot v Sloveniji. Tam smo se dobili vsi sodelujoči na izmenjavi in skupaj odšli do leonske univerze, kjer so nam predstavili program za ves teden in predavatelja Diega Campa, ki nas je poučil o delovanju lažnih novic in o naših identitetah na spletu, o virtualnem svetu in njegovih nevarnostih. Potem nas je čakala delavnica, kjer smo se v skupinah mešanih narodov preizkusili v prepoznavanju lažnih novic in profilov ter debatirali o tem, kako bi se soočili s temi problemi. Po predavanju smo šli na sprehod po Leónu, ki je zelo lepo mesto, polno pozitivnega vzdušja. S tem se je skupni del končal in odpravili smo se domov na kosilo k družinam, ki so nam pripravile različne španske jedi. Popoldan smo se vsi Slovenci in naši gostitelji dobili v mestu in se družili do večera. Doživeli smo zelo topel sprejem in v Španiji zelo uživamo.

León – 4. februar

Danes je bilo na sporedu še eno predavanje, tokrat je o lažnih novicah s psihološkega vidika predaval psiholog David Cueto. Spet smo se razdelili v mešane skupine in poskušali razločiti med lažnimi in resničnimi novicami glede na njihove naslove. Potem smo ocenili etičnost objave in ugotavljali, kako zelo so si avtorji želeli, da bi delili njihove novice. Ogledali smo si tudi kratek makedonski film, v katerem so najstniki s širjenjem in pisanjem lažnih novic povzročili veliko kaosa. Nato smo zapustili univerzo in se odpravili v mesto, kjer smo si ogledali leonsko katedralo. Zgrajena je v gotskem slogu z značilnimi barvnimi okni, skozi katera v notranjost pronicajo pisani žarki, ki ustvarijo čarobno vzdušje. Izvedeli smo tudi, da je León dobil ime po dveh rimskih legijah, ki sta delovali na tem območju, in da so tukaj ljudje zelo aktivno iskali zlato, zato so morali prebivalci zgraditi obzidje. Kot zadnja skupinska aktivnost ta dan nas je čakala vožnja s turističnim vlakcem, ki nas je popeljal skozi celotno mesto in na njem smo izvedeli še nekaj zanimivosti o Leónu. Popoldne smo preživeli vsak s svojo družino in se zelo zabavali.

León – 5. februar

Čas na izmenjavi res mineva zelo hitro, ne morem verjeti, da je danes že tretji od petih dni pri družinah. Zjutraj je prišla na univerzo predavat policistka Laura, ki nam je povedala o nevarnostih na internetu. Predvsem se je osredotočila na otroško pornografijo in nam podrobneje predstavila grooming – to je kaznivo dejanje, kadar odrasla oseba zavaja otroke. Izvedeli smo tudi, kaj vse predstavlja našo digitalno identiteto in digitalni odtis, torej vso našo aktivnost na spletu, ter kako lahko poskrbimo, da nam identitete ne ukradejo. Posebej pazljivi moramo biti, da imamo zasebne profile na socialnih omrežjih, da ne objavljamo osebnih podatkov in se prepričamo, da se osebe, s katerimi jih delimo, resnične osebe, ki se ne izdajajo za koga drugega. Pokazala nam je tudi socialni eksperiment iz Amerike, kjer se je avtor videa pretvarjal, da je 15-letni fant, in pisal mlajšim dekletom (z dovoljenjem njihovih staršev), da bi se dobile z njim. Vse tri, ki so jih za eksperiment uporabili, so njegovemu profilu dovolj zaupale, da so ga bile pripravljene spoznati v živo, kar se nam je vsem zdelo zelo neumno. Najbolj zanimiv del pa je bil, ko je preko Facebook profila enega od španskih dijakov ugotovila, ne le kdo so njegovi sorodniki in s čim se rad ukvarja, temveč tudi, kje študira njegova sestra in celo njegov naslov. Vse skupaj je bilo kar malo strašljivo.

Po tem predavanju smo se z avtobusom odpeljali do nacionalnega centra za spletno varnost Incibe, ki se ukvarja z digitalnim varovanjem. Na začetku so nas strogo pregledali (podobno kot na letališču), preden so nam dovolili, da vstopimo. Večina predavanja je temeljila na oglaševanju v YouTube videih, na oglase, ki ciljajo predvsem na otroke, ki videe gledajo. Pogovarjali smo se o tem, ali vedno prepoznamo, kdaj kakšen YouTube ustvarjalec promovira določen izdelek, npr. ličila, ko snemajo svojo jutranjo rutino ali kaj takšnega. Da bi videli, ali res opazimo vse oglase, so nam pripravili poseben video, pri katerem smo morali biti pozorni na različne vrste oglaševanja – odpiranje in preizkušanje določenega izdelka, igranje kakšne video igre, sodelovanje z drugimi YouTube ustvarjalci in na direktne oglase – povezave do spletnih trgovin, slike ali videe o izdelkih ali razprodajah v originalnem videu itd. Pri tej nalogi je nekako zavladal kaos, saj so se elementi oglaševanja prikazovali ves čas in jim niti nismo mogli slediti, vendar nikjer v videu ni bilo izrecno omenjeno, da ga sponzorira  določeno podjetje ali da je karkoli sploh oglas. Za konec smo govorili o izkušnjah z našimi telefoni, ki naj bi nas ves čas snemali, da bi nam lahko potem pošiljali oglase za izdelke, o katerih smo govorili v živo. Ena od profesoric je povedala, da so to preizkusili s tem, da so zelo veliko govorili o derezah, kar ni najbolj pogosta slovenska beseda, in čez nekaj časa so se ji začeli prikazovati oglasi za dereze. Večino nas je ta novica šokirala, saj veliko slišimo o takšnih primerih, ampak jim nihče ne verjame, dokler ne spozna nekoga, ki se mu je to dejansko zgodilo.

Po skupnem delu smo se vsi Slovenci in naši gostitelji odpravili na kosilo v priljubljeno picerijo in smo skupaj preživeli zelo prijetno popoldne. Mi smo Špance poskušali naučiti nekaj fraz v slovenščini, npr. kako se pove, kako ti je ime in katera je tvoja najljubša barva, oni pa so nam povedali za nekaj španskih stavkov za lomljenje jezika, npr. »tres tristes tigres tragan trigo en un trigal,« kar pomeni »trije žalostni tigri goltajo pšenico na polju pšenice«.

León – 6. februar

Današnji dan smo izkoristili za spoznavanje španske šole (kjer izvajajo različne programe: od obvezne srednje šole, maturitetni program in strokovne programe) in Leóna. Najprej so nam v šoli Španci po skupinah povedali nekaj informacij o Španiji, poslušali smo špansko in leónsko himno in izvedeli nekaj stvari o španskem šolskem sistemu, npr. da se za maturitetni preizkus (Bachillerato, priprava nanj traja dve leti) morajo odločiti med posameznimi predmeti, torej: ali se bodo osredotočili bolj na naravoslovne ali družboslovne predmete. Potem so nam razkazali nekaj prostorov v šoli, videli smo uro telovadbe in za nekaj minut zmotili pouk nege, kjer se šolajo za oskrbovanje starejših in ljudi s posebnimi potrebami.

Po ogledu smo se odpeljali malo iz mesta, kjer smo obiskali Etnografski muzej v mestecu Mansilla de las Mulas. V njem smo si ogledali predmete, ki so jih ljudje v Leónu uporabljali v preteklosti, videli smo nekaj pripomočkov za pripravljanje določenih dobrin, npr. posodo za žganje, aparat za izdelovanje posebnih klobas, ki so značilne za León in so malo podobne našim krvavicam. Zelo zanimiva je bila tudi soba, ki se uporablja za občinske sestanke in ima stene, ki spominjajo na pleteno košaro, le da so iz železa. Izvedeli smo tudi, da ima León lastno vrsto psa in sicer španskega mastifa. Lahko smo šli pogledat tudi novo razstavo, ki še ni odprta za javnost, zato smo se počutili kar malo posebne, da smo jo lahko videli. Razstavljene so afriške maske iz Ekvatorialne Gvineje, narejene iz recikliranih stvari, npr. likalnih desk in plastičnih posod. Iz muzeja smo se odpravili še na kratek sprehod po mestu do kavarne, kjer nas je čakala odlična malica – churrosi s čokolado.

Nato smo se odpeljali do samostana San Miguel de Escalada. Zgrajen je bil ob koncu 9. stoletja in kar nekaj časa so v njem živeli cordobski menihi. Videli smo ostanke njihovih grobnic in notranjost cerkve, v kateri je posebnost strop, ki je bil poslikan v 15. stoletju in stebri, ki so okrašeni vsak s svojim unikatnim motivom. Sprehodili smo se tudi okoli samostana in za njim videli ostanke pokopališča.

Ko smo se vrnili v León, smo šli na kosilo vsak k svoji družini. Večina nas že cel teden jé zelo okusno hrano, nad katero smo res navdušeni. Kar se hrane tiče, me je najbolj presenetilo, da (vsaj pri moji družini) glavna jed nima priloge, torej dobiš samo zrezek ali ribo, in pa to, da imajo juho kar v tetrapakih kot recimo mleko in si jo samo pogrejejo, kadar jo želijo jesti. Popoldne smo se spet dobili vsi in šli v ogromen nakupovalni center, kjer smo si ogledali film Bad Boys v angleščini s španskimi podnapisi. Po filmu smo šli skupaj še na večerjo, pri kateri smo bili kar malo žalostni, saj je bil to naš zadnji skupni večer. Kljub temu smo se zelo zabavali, ker smo drug drugega učili besede in fraze iz naših jezikov. Zdaj nas znajo naši Španci vprašati, kako smo, kako nam je ime, naučili smo jih različne pozdrave in zdaj so pripravljeni, da naslednje leto pridejo v Slovenijo, česar se vsi zelo veselimo!

León – 7. februar

V petek nas je čakal še zadnji dan v Leónu. Zjutraj smo imeli na njihovi srednji šoli dve predavanji – prvo je vodil José Luis Martínez de Paz in je govoril o resnici o lažnih novicah. Predstavil nam je lažne novice skozi zgodovino in na različnih področjih, npr. v znanosti in politiki ter kako lažne novice vplivajo na njih in na svet na splošno. Veliko je govoril o lažnih novicah med ameriškimi volitvami leta 2016. Predaval je v španščini, zato je za nas nekaj časa prevajala ena od španskih dijakinj, kasneje pa njihova profesorica angleščine. Na predavanju je bilo prisotnih tudi kar nekaj dijakov, ki niso sodelovali v Erasmusu, ampak so ga poslušali v okviru pouka.

Drugo predavanje je vodil David Rubio, urednik tamkajšnjega lokalnega časopisa La Nueva Crónica. Povedal nam je, da je bil najprej bolj usmerjen v naravoslovje in se je pisanje odločil šele po tem, ko je zmagal na nekem natečaju za kratko zgodbo. Potem je tri leta študiral novinarstvo v Madridu, zadnje leto pa je opravil v Rimu, saj se je tudi on prijavil na projekt Erasmus. Njegova izkušnja je bila tako pozitivna, da se mu zdi, da bi moral biti program ne samo omogočen povsod, temveč tudi obvezen. Kasneje je napisal knjigo, ki je vključevala petnajst kratkih zgodbic o njegovi izmenjavi, ki so jo na srednji šoli IES Ordoño II nekaj časa podarjali dijakom, ki so prišli na izmenjavo. Povedal nam tudi, da novinarstvo vedno bolj izumira in kako skoraj nihče več ne bere časopisov, zato je pred nekaj leti med gospodarsko krizo ogromno ljudi izgubilo službo. Tudi on je govoril v španščini, kar je bilo za nas precej poučno, saj smo lahko videli, kako dobro razumemo špansko.

Zadnja naloga tega dne in izmenjave je bila evalvacija celotnega tedna. Profesorji so nas razporedili po mešanih skupinah in na samolepilne listke smo morali napisati stvari, ki so nam bile všeč, stvari, ki smo se jih naučili in kaj bi bilo lahko boljše. Potem je vsaka skupina predstavila ugotovitve. Vsem so nam bili všeč ljudje, ki smo jih spoznali, španska hrana in nam, Slovencem, predvsem kasnejše vstajanje. Vsi smo se naučili ogromno o španski kulturi, o Leónu in seveda o lažnih novicah in varnosti na internetu. In vsi smo si želeli, da bi izmenjava trajala dlje ter da bi Španci prišli v Slovenijo prej kot šele naslednje leto.

Po tem nas je čakalo še zadnje kosilo pri družinah, popoldne pa smo se morali od njih posloviti in se odpraviti proti Madridu. Vsi smo bili zelo žalostni in kar dosti nas je tudi jokalo, ker smo v tem tednu postali res dobri prijatelji in se bomo spet videli šele čez eno leto – no, mogoče kaj prej, saj so nas vse povabili nazaj med počitnicami in nam zagotavljali, da se lahko vrnemo, kadarkoli hočemo. Celotna izkušnja je bila res nepozabna, zdaj pa nas naprej čaka delo za projekt, kjer se bomo osredotočili na spletno nasilje in našo spletno identiteto. Naslednji del izmenjave bo oktobra, ko bo šlo deset dijakov v Beograd.

Lija Kužner

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja