dr. Anton Šepetavc

“Na svoje gimnazijske dni imam najlepše spomine”

G_ravnatelj_portret.jpgNaš ravnatelj je v začetku oktobra prejel nagrado za življenjsko delo na področju srednjega šolstva za leto 2014. Nagrado vsako leto prejemejo vidni posamezniki in ustanove, ki pustijo poseben pečat v vzgoji in izobraževanju.

Naš ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, je naši šoli zvest že več kot štirideset let: najprej je bil njen dijak, deset let kasneje pa je na Kajuhovi 2 nadaljeval kot profesor, zadnjih sedem let pa je ravnatelj. Bil je vsestranski dijak, prav tak profesor in takšen je tudi kot ravnatelj.

Kaj Vam pomeni nagrada za življenjsko delo?

Iskreno povedano: veselje, zadovoljstvo, čast in ponos. Pa dokaz, da se vztrajno, požrtvovalno in ustvarjalno delo na dolgi rok celó v deželi na sončni strani Alp vendarle opazi, spoštuje in ceni. Kljub vsemu in vsemu navkljub.

Kaj pomeni Vaša nagrada za I. gimnazijo?

Vedno in povsod poudarjam, da je nagrada meni (ali komurkoli od profesorjev ali dijakov) hkrati tudi in prav nič manj nagrada šoli. Na I. gimnazijo sem se kot dijak vpisal leta 1973, nanjo pa sem se kot profesor slovenščine in francoščine dokončno vrnil leta 1985. Malce metaforično rad rečem: vstopil sem v gimnazijo, gimnazija pa je vstopila vame. In me zaznamovala za vse življenje. Rad imam to šolo in ljudi v njej. Nagrada meni je nagrada šoli in vsem v njej.

Ravnatelj ste postali leta 2007. Kako se je šola spremenila pod vašim vodstvom?

Zelo se je spremenila. Zelo. Navzven in navznoter. V materialnem in duhovnem pogledu. Šolo smo v sedmih letih uspeli povsem obnoviti, marsikaj pa tudi novega zgraditi. Opremili smo jo, kot se spodobi za 21. stoletje. Čeprav je šola stroga in zahtevna, smo v njej ohranili toplino in domačnost, izvirnost in drugačnost. Ta šola resnično ima dušo in nanjo sem po teh sedmih letih še vedno najbolj ponosen. Na to, da se razumemo in imamo radi. Uspešnost na vseh koncih in krajih pa mi daje samozavest in pogum, da uradno ime šole (I. gimnazija v Celju) razumem ne samo v historičnem kontekstu.

Kakšen ravnatelj je po Vašem mnenju dober ravnatelj?

Tak, ki je najprej dober človek. Tak, ki razume in podpira mlade ljudi. Tak, ki spoštuje in spodbuja svoje sodelavce. Tak, ki ima rad svojo šolo. Tak, ki v šolo ne hodi v službo, ampak na delo. Skromen, pošten, vztrajen, marljiv, spoštljiv, prijazen, požrtvovalen, razgledan, odprtega srca in duha …

Glede na to, da ste profesor slovenščine, kateri slovenski književnik Vas je najbolj navdušil?

Zelo težko je izbrati le enega. Hudo je odmisliti Prešernovo sonetno virtuoznost, Kersnikove pesmi v prozi, Prežihovo ali Jančarjevo romaneskno mojstrstvo, celo Kovičevega Mačka Murija … Če že torej moram, pa bi rekel – Ivan Cankar. O Slovencih in slovenstvu je že pred sto leti povedal vse, kar je mogoče povedati slabega in dobrega o naši dolini šentflorjanski.

Ste tudi profesor francoščine. Ali imate najljubšega francoskega književnika, morda šansonjerja?

Odgovor je podoben tistemu zgoraj. Kam z Villonom, Flaubertom, Balzacom, Verlainom, Zolajem, Maupassantom, Sartrom, Camusom? Vsi so velemojstri. Ampak iz gimnazijskih dni (na kar številnih nastopih s francoskim krožkom sem recitiral njegove pesmi) mi je ostal najbolj pri srcu Parižan Jacques Prévert; zaradi svoje navidezne poetske preprostosti in hkratne izpovedne globine. Ja, šansonjerji so pa tudi del mojega življenja – od Aznavourja do Bécauda, od Dassina in Brela do Fugaina in seveda Edith Piaf.

Tudi Vi ste bili dijak naše gimnazije. Kako se spominjate svojih gimnazijskih dni?

Na svoje gimnazijske dni imam same najlepše spomine. Imel sem odlične profesorje in superlativnega razrednika, legendarnega Monsieura Slavka Deržka. Mislim, da sem bil pravi gimnazijec. Široko sem razmišljal in marsikje deloval – bil sem šolski nogometni reprezentant, hkrati pa sem pel in recitiral pri francoskem krožku. Lepo je bilo. Tudi takrat smo hodili v park. Ampak drugače. V dvoje. Na klopce sedet in zvezde štet.

Kakšni so Vaši cilji za prihodnost šole in nasploh v osebnem življenju?

Po izobrazbeni in strokovni plati sem dosegel vse, kar je mogoče doseči; po karierni menda tudi. Zato si čisto po tiho in skromno zase želim pravzaprav le še zdravja in sreče, pa tistih nekaj let življenja, da bi videl odrasti svoje vnuke. In da bi končno zgradil novo telovadnico …

Klara Podergajs in Jerneja Jelen

Opomba: intervju je bil narejen oktobra 2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja