Martin Gulin

Martin Gulin ni le uspešen dijak 4. letnika I. gimnazije v Celju, ampak tudi član MG INTERVJUzmagovalne ekipe mednarodnega planinskega orientacijskega tekmovanja, ki  je potekalo od 30. septembra do 2. oktobra  na Pokljuki. Njegova ekipa s Polzele je Sloveniji priborila prvo mesto, saj je v kategoriji mladih premagala skupine iz držav nekdanje Jugoslavije.

Kako dolgo se že ukvarjaš z orientacijo?

S planinsko orientacijo sem se začel ukvarjati že v petem razredu osnovne šole, ko sem začel obiskovati planince. Pozneje sem se s to aktivnostjo srečal tudi pri tabornikih, šele takrat sem se začel udeleževati taborniških orientacijskih tekmovanj. Na tem področju sem ostal aktiven do danes.

Kdo te je navdušil za to področje?

Kot sem že povedal, se je vse začelo v osnovni šoli. Naša učiteljica za geografijo je iskala ljudi, ki bi se udeleževali orientacijskih tekmovanj. Pred mano pa je tekmovala že moja sestra, ki me je seznanila z orientacijo in me zanjo navdušila

Zakaj se rad ukvarjaš z orientacijo?

Gre za športno aktivnost, ki kljub vsemu ni le brezciljni tek. Imaš cilj, ki te še bolj spodbudi, da se res potrudiš.

Kako poteka orientacijsko tekmovanje?

Planinsko orientacijsko tekmovanje se začne tako, da dobiš pred tekmo test o planinski zvezi, vrhovih, včasih je podana tudi kakšna specifična tematika. Na nekaterih tekmovanjih poteka tudi vrisovanje točk na karte s pomočjo koordinat, azimutov itd. Po tem se začne dejanska orientacija. To tekmovanje je bilo skupek dveh tekmovanj: dnevne in nočne orientacije. Razdalja je bila približno 16 kilometrov. Zanimivo je bilo pa tudi to, da je trasa na tem tekmovanju vključevala del proge, ki je potekal po gorah. Narava je bila res lepa in nekaj posebnega. Tekmovanje poteka tako, da iščeš kontrolne točke, ki so označene v naravi, s pomočjo karte, na kateri so na območju točk narisani krogci. Na koncu prideš na cilj in lahko le še upaš, da si najboljši.

Kakšen je tvoj recept za uspeh na tem področju?

Najustreznejši bi bil rek: vaja dela mojstra. Potrebno je veliko znanja in izkušenj z branjem karte. Nujen je tudi prostorski občutek in verjetno nekaj talenta. Pomembna je tudi kondicija.

Glede na to, da je pri orientaciji pomemben tudi čas, kako vzdržuješ svojo kondicijo?

Planinska in taborniška orientacija sta tipa orientacij, kjer ne gre le za golo orientacijo, reševati moraš tudi naloge, na podlagi katerih lahko pridobiš dodaten čas. Vse skupaj posledično ni odvisno le od kondicije, ampak tudi znanja. Sam nisem tako zelo kondicijsko pripravljen, poleg udeležbe na tovrstnih tekmovanjih še občasno tečem, sicer  pa je orientacija zame glavni način vzdrževanja kondicije.

Na kakšen način se s skupino pripravljate na orientacijske pohode?

Kot skupina se skupaj skorajda ne pripravljamo. Tudi vsak sam se ne pripravlja zelo veliko, ker ne gre za profesionalno raven orientacije. Naučimo se teorijo oziroma dodatne tematske naloge, ki si jih pogledamo teden pred tekmovanjem. No, en dan ali dva pred tekmovanjem. Orientacijo zelo težko vadiš in se nanjo pripravljaš. Vadiš lahko le s sodelovanjem na tekmovanjih, zato je poleg kondicije težko doma narediti karkoli drugega.

Kako je potekalo to mednarodno planinsko prvenstvo v orientaciji?

Najprej smo morali zmagati na ligi.  Slovenija ima več lig in vsaka liga ima po tri tekme. Prvi dve ekipi se uvrstita naprej na državno tekmovanje, Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje, ki je bilo maja v Gorici pri Slivnici. Tam smo bili prvi, najboljše tri ekipe z državnega  so se uvrstile  še na mednarodno mladinsko prvenstvo v orientaciji, kjer smo prav tako zmagali. Razpisala ga je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Združenjem planinskih organizacij Balkana, potekalo je na Pokljuki. Tokrat nam je pomagalo tudi to, da vsaka država, ki organizira tekmovanje, pravila tekmovanja malo prilagodi. Posledično so nam bila precej pisana na kožo. Naslednje leto, ko bo v Srbiji, bodo verjetno tudi oni priredili pravila po svoje in na koncu bodo obveljala za vse države. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil uradni jezik tekmovanja angleščina.

Se ti zdi, da ti ukvarjanje s to dejavnostjo vzame veliko časa?

Sem zagret planinec in še bolj zagret tabornik. Ne ravno veliko časa, te aktivnosti so predvsem med vikendi. Takrat časa dobesedno nimam. Vse dela proste dni si poskušam natrpati z aktivnostmi, ker v njih uživam in imam takrat čas zanje.

Maša Krajnc

Foto: osebni arhiv

Ena misel na “Martin Gulin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja