Kozmonavti, Moskva in prijatelji

Trije dijaki I. gimnazije v Celju smo se pridružili skupini slovenskih srednješolcev, ki je v tednu od 14. do 20. 12. 2015 obiskala Moskvo in Zvezdno mesto, kjer smo se poučili o kozmonavtiki.20151217_174237

Vsega skupaj nas je šlo 24 dijakov iz celotne Slovenije, ki so nas družili ljubezen do  vesolja, ruščine in ruske kulture. Z Brnika smo se odpravili v ponedeljek in po triurnem letu pristali na moskovskem letališču Šeremetjevo. Tam smo si najprej morali nastaviti ure, sam je Moskva dve uri pred nami. Sledila je vožnja do hotela, ki se je zaradi prometnih zamaškov zelo zavlekla, a smo izvedeli, da je potovanje po Moskvi z avtom in avtobusom vedno zelo dolgotrajno in naporno.

Prve štiri dni smo preživeli v Zvezdnem mestu, kjer se že od časov Sovjetske zvez urijo vsi kozmonavti. Obisk tega mesteca je mogoč šele zadnja leta, saj je bila baza v sovjetskem času skrivna in za javnost tako rekoč ni obstajala.

Rusija je že od začetkov poletov v vesolje skupaj z ZDA v ospredju dogajanja in prvi dan smo si ogledali muzej kozmonavtike, kjer so nam predstavili pomembnejša imena na tem področju. Najbolj slaven je prav gotovo Jurij Gagarin, prvi človek, ki je poletel v vesolje. Njegov polet, 12. aprila 1961, je trajal 108 minut in predstavljal enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeštva. Imeli smo tudi čast obiskati njegov kabinet, ki je ostal nedotaknjen že od leta 1968, ko je Gagarin umrl v letalski nesreči v čudnih okoliščinah. Še vedno se natanko ne ve, zakaj je letalo strmoglavilo, a obstaja veliko teorij.

Med ogledom Zvezdnega mesta smo videli tudi blok, v katerem je živel Gagarin in kjer še vedno živi njegova vdova. Razkazali so nam večji del mesta, kjer živi več kot 5000 ljudi. Med potjo se je vodniku odvezala vezalka na levem čevlju in zaupal nam je, da se je to zgodilo tudi Gagarinu na slavnostnem sprejemu pri predsedniku in da to prinaša srečo.

Kaj počnejo kozmonavti

20151215_125410Popoldne so nas peljali v veliko halo, kjer smo si od zunaj ogledali makete ruskih delov Mednarodne vesoljske postaje v razmerju 1:1. Tam smo izvedeli tudi kar nekaj stvari o tej postaji, kjer morajo vsi kozmonavti kljub temu, da je uradni jezik tam angleščina, znati tudi rusko. Kosilo in večerjo smo imeli v kantini, kamor hodijo jest tudi kozmonavti, ki živijo v Zvezdnem mestu.

Naslednji dan smo imeli prvo izmed sklopa predavanj, ki so nam jih pripravili strokovnjaki, ki poučujejo tudi kozmonavte. Poučili so nas o orbitalnih postajah in njihovem razvoju. Z njimi je bil povezan tudi razvoj raznih sistemov za ohranjanje življenja, ki so med najpomembnejšimi deli vsakega vesoljskega plovila.

Najbolj nas je seveda zanimal del o slavni vesoljski postaji Mir, ki je deloval kar 15 let, preden so ga iztirili in potopili v Tihi ocean.  Mir je bil sestavljen iz več modulov, ki so jih ves čas sproti dodajali. Rusi so namreč tudi prvi izvedli združitev dveh vesoljskih plovil v vesolju. Module sicer izdelujejo v Moskvi, vendar pa jih izstreljujejo v Kazahstanu, kar je bil povod za razvoj dobre železniške povezave.

Popoldne tega dne smo dobili neverjetno priložnost vstopiti v model Miru v razmerju 1:1. Čeprav je od zunaj videti ogromen, nas je vse malo stisnilo pri srcu ob misli, da bi morali tu notri živeti tri mesece ali celo pol leta. Vse nas je zelo zanimalo vesoljsko stranišče, saj si nihče ni prav dobro predstavljal, kako to deluje v vesolju v breztežnosti.

Vsi smo se tudi spraševali, kaj natanko kozmonavti počnejo na vesoljski postaji kar pol leta. Vedeli smo namreč, da se razgleda, pa naj bo še tako čudovit, enkrat naveličaš. Pojasnili so nam, da kozmonavti ves čas izvajajo razne poskuse, zato morajo poleg kozmonavtike in mehanike obvladati tudi biologijo, kemijo in fiziko.

Eno izmed naslednjih predavanj je govorilo o bioloških poskusih, ki so jih že izvedli v vesolju. Pri tem gre večinoma za preučevanje razvoja in delovanja rastlin in živali v tamkajšnjih pogojih. Preden na neko odpravo pošljejo človeka, to seveda naredijo z živaljo. Tako je bila psička Lajka prvo živo bitje v vesolju, ki pa je žal poginila zaradi previsokih temperatur. Takratna plovila še niso imela dobrih naprav za ohranjanje življenja, zato so njeno smrt tudi pričakovali. Nekaj dni pozneje pa smo v muzeju v Moskvi videli nagačeni psički Belko in Strelko, ki sta potovali v vesolje in se varno tudi vrnili na Zemljo. Kozmonavti so ugotovili, da se iz jajc, ki jih prinesejo v vesolje, ptice normalno izvalijo in da breztežnost nima posebnega vpliva na zarodke.

Pogovor s pravim kozmonavtom

V četrtek je sledila še ena nepozabna izkušnja: srečali smo se s pravim ruskim kozmonavtom Saližanom Šakirovičem Šaripovom, ki nam je povedal veliko zanimivega o potovanju in življenju v vesolju. Vsi so pred tem v mislih sestavili že sto podob, kakšen naj bi bil astronavt, a nas je kljub temu presenetil. Ni bil nerazumljiv fizikalni genij, navajen na samoto vesolja, ampak zelo prijazen, odprt za vprašanja in z veseljem je svoje izkušnje delil z nami ter se pri tem večkrat pohecal. Tako kot vsi predavatelji je tudi on sicer govoril v ruščini, a nam je naš spremljevalec, gospod Vojko Kogej, vse odlično prevedel in omogočil dobro komunikacijo.

Kozmonavt nam je opisal priprave na odhod v vesolje, ki trajajo vsaj osem let, vse izpite, ki jih morajo brezhibno opraviti, in zdravniški pregled, kjer te lahko že zaradi najmanjše zdravstvene pomanjkljivosti odslovijo. Med pripravami kozmonavti opravijo tudi okoli 100 skokov s padalom, pri čemer morajo med padanjem reševati matematične probleme in po radiu poročati o reševanju. Mogoče se biti kozmonavt res sliši odlično in to marsikomu predstavlja otroške sanje, a ko pomisliš, da to sploh ni delo, ampak način življenja, in da moraš za pol leta zapustiti ne le svoje družine in prijateljev temveč tudi planet, pa na ve skupaj začneš gledati drugače in ugotoviš, da si kozmonavti bolj kot kdorkoli drug zaslužijo naziv narodnega junaka.

Med sprehodom po Zvezdnem mestu so nam predstavili tudi nekaj neopevanih junakov, ki bi morali biti v vsakem zgodovinskem učbeniku. Eden izmed njih je recimo Nikolaj Fedorovič Kuznecov, ki je s svojimi pilotskimi in izumiteljskimi podvigi Sovjetski zvezi priboril nekaj pomembnih letalskih zmag, ki so posledično vplivale, da so Američani opustili načrt jedrskega bombardiranja Sovjetske zveze.

Zvečer smo imeli tudi delavnico iz robotike, kjer so nas naučili osnov sestavljanja robotov in uporabe raznih senzorjev. Robotika ima v kozmonavtiki izjemno veliko vlogo, saj lahko roboti gredo tudi tja, kjer za človeka ni primernih pogojev.

Obisk ruske prestolnice

V sob20151219_175251oto pa smo imeli ekskurzijo v center Moskve. Tam smo si najprej ogledali Muzej kozmonavtike, kjer smo videli veliko število maket satelitov, raket in vesoljskih postaj, nekaj pa jih je bilo tudi pravih. Med sprehodom po tem muzeju smo se vsi počutili, kot da bi nas nekdo prežarčil v kak prizor iz Vojne zvezd.

Popoldne smo se sprehodili po svetovno znani ulici Arbat do mostu, od koder smo opazovali enega najlepših razgledov na svetu: v daljavi smo videli osvetljeno rdeče obzidje Kremlja, kjer so se bleščale rdeče zvezde vrh stolpov, za njim pa smo lahko uzrli svetleče kupole slavne cerkve Vasilija Blaženega.

Dih pa nam je vzel obisk Rdeče trga, katerega neizmerno lepoto so še bolj poudarili božični okraski in milijoni lučk. Na eni strani trga je obzidje Kremlja z urnim stolpom, nasproti njega je prestižna veleblagovnica Gum, na drugi strani trga je prečudovita rdeča stavba zgodovinskega muzeja, nasproti njega pa stoji cerkev Vasilija Blaženega. Sredi trga je bila tudi božična vasica, kjer smo srečali tudi Božička, ki je zabaval otroke. Ta večer se je nam je vsem zapisal v srca kot nekaj najlepšega v naših življenjih in prepričan sem, da ga nihče ne bo nikoli pozabil.

Ko smo stali sredi tega prečudovitega trga, smo pozabili na čas, pozabili smo na vse nepomembnosti, ki nas težijo v vsakodnevnem življenju. Počutili smo se kot v raju, kot v sanjah. In takrat se je marsikateri od nas zavedal, kaj mu je v življenju resnično pomembno. Nekaterim so nam po licih stekle solze, ko smo ugotovili, da ta izkušnja, ki je nekaj najboljšega v naših življenjih, ni niti pol tako dobra, kot bi bila, če bi jo lahko delili z ljudmi, ki jih pogrešamo: punce, katerim ljubezni nismo nikoli izpovedali, in prijatelji, ki smo jih po neumnosti izgubili, čeprav so nam pomenili več kot karkoli drugega v življenju.

Tudi preostali večeri, ki smo jih preživeli v hotelu, so bili nepozabni. Dijaki smo se spoznavali, primerjali šole in profesorje, igrali družabne igre, pomenkovali o skupnih hobijih in glasbi, ki jo poslušamo. Vsak si ji našel nekaj novih prijateljev, nekateri pa celo kaj več od prijateljstva …

Mogoče so res kozmonavti tisti, ki letijo v nebo, a ta teden smo se mi počutili, kot da nas je letalo odneslo v nebesa. In zato ko smo v nedeljo sedli na letalo, smo vsi čutili, kot da je konec nečesa prečudovitega in neponovljivega, kar nas je izpopolnilo ne le na intelektualni, temveč tudi na globji ravni.

Tadej Počivavšek

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja