Evropska dekliška matematična olimpijada

Kar 3 od 4 slovenskih reprezentantk v matematični ekipi, ki se trenutno udeležujejo Evropske dekliške matematične olimpijade (EGMO) v Zurichu,  je kajuhovk. Klara Drofenik, Špela Polak in najmlajša članica v zgodovini slovenskih uvrstitev, Ana Opalič (1. e) se nam javljajo iz največjega švicarskega mesta.

 

1. DAN

V sredo, 5. aprila, smo se v večernih urah z nočnim vlakom odpeljale proti Zürichu, kjer bomo preživele naslednji teden. Vznemirjene, saj gre zdaj zares, smo se vkrcale na vlak, kjer smo ob vstopu doživele presenečenje, nobena si namreč ni najbolje predstavljala, kako izgleda spalnik. Ni bilo tako slabo, a je bilo zelo malo prostora v kabini za pet ljudi s petimi prenatrpanimi kovčki. Po nekaj igrah s kockami smo le zaspale. Po zajtrku (7days-ih in kavi), ki smo ga dobile na vlaku, smo prispele v Zürich, kjer nas je čakala naša vodička Sarah. S tramvajem smo se odpeljale do našega hostla, kjer smo dobile paket dobrodošlice: čutaro, razglednice, švicarski nožek, majico in brisačo s potiskom loga EGMO. Nato smo odšle na kratek sprehod okoli jezera ter pojedle kosilo. Takrat so začele prihajati tudi druge ekipe. Spoznale smo se z Američankami, Izraelkami, Indijkami, Švicarkami in tekmovalkami iz Lihtenštajna. Z obema švicarskima ekipama  – gostujoča država ima lahko namreč dve ekipi – in ekipo iz Lihtenštajna smo si ogledale drugi del Züricha in poiskale trgovino z igralnimi kartami za tichu – posebno kitajsko igro, ki jo tradicionalno igrajo Švicarji na olimpijadah. Nato smo na soncu ob reki odigrale eno igro. Po večerji smo se utrujene, a polne  novih vtisov odpravile spat.

2. DAN

V petek smo se po zajtrku razdelili v 30 skupin, v vsaki skupini sta bili po dve predstavnici iz določene države. V moji skupini sta bili še dve tekmovalki iz Romunije in dve tekmovalki iz Ukrajine. Z našo vodičko, ki izvira s Poljske, smo po Zürichu iskale zaklad. Igra je bila zastavljena tako, da smo prehodile in si ogledale veliko znamenitosti v Zürichu in medtem rešile 16 problemov, ki niso bili nujno matematični. Namen igre je bil predvsem, da se bolje spoznamo. Zato smo imeli na eni od kontrolnih točk nalogo, da  sedemo, uživamo v razgledu in se predstavimo drugim, na drugi smo morale olupiti korenček in ga po želji pojesti, na tretji smo se morale povzpeti na zvonik in uživati ob razgledu, na četrti smo si morale odpočiti na velikanski sofi na züriški univerzi in narediti selfi. Naša skupina je bila v glavnem sestavljena iz slovanskih narodov (Poljakinja, Romunki, Slovenki in Ukrajinki, ki sta govorili še rusko). Med pogovorom o stavbi, na kateri me je motilo, da je vsa iz betona, se nisem spomnila angleške besede zanj in sem rekla kar beton, nato so se mi začele smejati, saj smo ugotovile, da je ta beseda v vseh jezikih enaka. Do podobnega sklepa smo prišle še pri besedah hidrant, kanalizacija in  oko oziroma oči.

Po lovu na zaklad je sledila uradna otvoritev, ki so jo popestrili švicarski glasbeniki in med katero se je vsaka država predstavila. Nato je sledil Apéro Riche, kjer so nas pogostili z odlično večerjo. Na poti do hostla smo se ustavile še v trgovini, kjer smo kupile nekaj švicarskih čokolad – ena znamka je celo cenejša od naših, vse druge pa so veliko dražje. Po prigrizku smo se odpravile v sobe še zadnjič pregledat snov. Poskusile smo zaspati pravi čas, kar pa nam ni najbolje uspelo.

3. DAN

Naslednji dan smo ob 6.50 že bile v vrsti za zajtrk, na katerega smo čakale dobrih 20 minut. Nato smo vzele vse stvari, ki smo si jih primerno uredile že prejšnji večer – v sobo, kjer se pišejo testi za olimpijado, namreč lahko neseš le stvari v dveh prozornih vrečkah, v eni hrano in pijačo – čokolada in druge sladkarije so nepogrešljivi med štiriinpolurnim reševanjem nalog. Na tekmovanje ne smeš prinesti kalkulatorjev, zapiskov, telefonov, pametnih ur in podobnih stvari; prav tako ne smeš prinesti geotrikotnika ali kakršnegakoli ravnila z označenimi koti. Po polurni vožnji smo prišli na züriško univerzo.

Naloge so že vnaprej prevedene in pripravljene na mizi, določeni za posameznega tekmovalca. Dobili smo še veliko praznega paprija in raznobarvne kartončke. Rdeči kartonček, če potrebuješ pomoč, beli za več papirja, zeleni, če želiš iti na stranišče, modri, da ti dotočijo vodo v plastenko in rumeni, če želiš postaviti vprašanje glede nalog – čeprav se je v preteklosti našel nekdo, ki je povprašal po rezultatu nogometne tekme. Po odpisanem prvem delu tekmovanja so nas popoldne čakale prostovoljne športne aktivnosti. Me smo se udeležile švicarskih tradicionalnih iger, ki jih igrajo otroci v šoli, “ultimate freesbeeja” in plavanja.

4. DAN

V nedeljo dopoldne nas je čakal še drugi tekmovalni dan. Letos je organizacija zelo dobra. Po zadnjih dveh letih, ko smo na EGMU lovile wifi po vsem hotelu, imamo tukaj dober signal po celotnem hostlu in nikoli ne zataji. Po kosilu smo se razdelili v skupine. Me smo bile v skupini, ki je šla na Uetlieberg – bližnji hrib z nadmorsko višino 871 metrov. Šli smo z vlakom gor, vračali smo se pa peš – najslabša možnost za kolena. Na vrhu hriba je razgledni stolp, s katerega je dih jemajoč pogled – posebej po vseh stopnicah, ki jih prej prehodiš. Nekaterim je Švica z vsemi gorami, čistočo in urejenostjo tako všeč, da se že dva dni pritožujejo, kako je nepravično, da je Švica tako lepa in bogata, njihova država pa nič od tega. Po večerji je prišel naš mentor, ki biva v hotelu na drugi lokaciji, saj imajo vodje držav drugačne obveznosti, kot so prevajanje nalog, popravljanje po tekmovanju in podobno. Nato smo pregledali naše rešitve, da se bo lahko vodja naslednji dan boril za naše točke s koordinatorji za posamezno nalogo. Seveda so naloge prej skopirali, tako da se ne da nič popraviti. Zvečer smo lahko izbirale med ogledom filma X + Y, v katerem se med drugim angleški dijak pripravlja na IMO – mednarodno matematično olimpijado, in med učenjem disco foxa.

5. DAN

V ponedeljek smo tekmovalci imeli eksurzije, vodje in namestniki vodij posameznih držav pa so usklajevali glede dodelitev točk tekmovalkam. Dopoldne smo šli na izlet z ladjico, popoldne pa v živalski vrt, ki je kar velik in zanimiv. Imajo manj kot dva meseca starega slonjega mladička in simulacijo džungle, kjer je pri tleh 26 °C, na višini 25 metrov, na katero smo se lahko povzpeli, pa kar 36 °C. Simulacija džungle je v veliki stavbi, v kateri se živali lahko neomejeno gibljejo. Torej lahko vidiš kameleone, opice in podobne nenevarne živali.

Ves dan smo nestrpno preverjale spletno stran, kamor so objavljali rezultate za vsako nalogo in vsakega tekmovalca posebej. Na žalost sta mi zmanjkali 2 točki, da bi dobila bronasto medaljo, sem pa dobila pohvalo, ki jo dobi vsak, ki reši eno nalogi v celoti. Meja za bronasto medaljo se ponavadi določi tako, da jo dobi malo manj kot polovica ljudi. Zlate, srebrne in bronaste pa so v razmerju 1 : 2 : 3. Polovica se določi glede na uspešnost uradnih evropskih držav.

Kratica EGMO sicer pomeni Evropska dekliška matematična olimpijada, a lahko sodelujejo tudi neevropske države. Tekmovanje bo vedno v Evropi, saj se tako zmanjšajo stroški za prevoz. Mnogim se zdi čudno, da obstaja dekliška olimpijada, po navadi sledi vprašanje, zakaj, in včasih tudi, če obstaja samo moška olimpijada. Ob nikalnem odgovoru se velikokrat pritožujejo, da to ni pravično do njih. Torej zakaj potrebujemo dekliško olimpijado? Za spodbudo ženskam, da tudi one uspejo in se lahko nekje preizkusijo. V večini držav dekleta zelo težko in redko pridejo v ekipo za mednarodno matematično olimpijado, ki je najbolj poznano matematično tekmovanje. Lanska zmagovalka EGMA, ki je imela vse točke, je bila v svoji državi preslaba, da bi lahko prišla v šestčlansko ekipo za IMO (International Mathematical Olympiad). Zanimiv statistični podatek je tudi, da je lani na 57. IMU zlato medaljo dobilo več fantov kot vseh deklet v celotni zgodovini.

6. DAN

V torek smo šli z zobato železnico na goro Rigi, ki ima približno 1800 metrov nadmorske višine. Po vseh dneh lepega, sončnega in toplega vremena smo na vrhu gore doživeli šok. Temperatura je bila le 2 °C. Zaradi megle nismo mogli nič videti. Imeli smo tradicionalno švicarsko kosilo. Lahko smo poskusili tudi švicarski fondi s sirom. Popoldne smo imeli zaključno prireditev in podelitev medalj, ki sta jo popestrila dva čarovnika. Sledila je gala večerja in zabava, dokler ni bilo treba iti v hostel, ker po polnoči javni prevoz ne vozi več. V hostlu smo s Švicarkami igrale še veliko iger s kartami in poskusile zadnje trenutke skupaj čim bolje izkoristiti.

Kot po navadi je teden dni v Zürichu z veliko novimi znanci čisto prehitro minil. EGMO ni samo dobra priložnost, da spoznaš nove ljudi s podobnimi interesi, ampak tudi možnost, da doživiš nekatere stvari prvič v življenju. Nekatere so se prvič v življenju peljlale z avtobusom, tramvajem ali pa bile na višini 1800 metrov.