dr. Anton Šepetavc, ravnatelj

“I. gimnazija ponuja znanje in vzgojo, razumevanje, spodbudo, pomoč in vsestransko sodelovanje”

Katero srednjo šolo izbrati, je gotovo vprašanje, s katerim se trenutno ukvarja veliko devetošolcev. Da bi vam pri tej pomembni odločitvi pomagali, pa tudi, da bi spoznali našo šolo še preden nas obiščete na informativnih dnevih, smo k pogovoru povabili našega ravnatelja, dr. Antona Šepetavca, ki šolo najbolje pozna, saj je bil njen dijak, učitelj, zadnjih 13 let pa tudi zelo uspešen in priljubljen ravnatelj. 

Gospod ravnatelj, pa začnimo pri vaših dijaških letih. Kot naš bivši dijak, katere predmete ste imeli radi v svojih gimnazijskih časih in katerih ne?

Ne spominjam se, da katerega predmeta izrecno ne bi imel rad. Je pa res, da sem nekatere imel bolj rad. Ni vsak človek za vse in to je prastara resnica. A bilo mi je precej jasno, da gimnazija ni samopostrežna trgovina, zato sem se potrudil tudi tam, kjer se nisem počutil tako doma. Če pa me že sprašujete, katerega sem imel posebej rad, pa povem: slovenščino, francoščino, angleščino, zgodovino, geografijo, filozofijo in seveda telovadbo. V dijaških letih sem bil perspektiven nogometaš in član šolske nogometne reprezentance.

Kateri so najlepši spomini iz vaših gimnazijskih let?

Najlepši so spomini na sošolce, zlasti pa na eno sošolko (nostalgičen nasmeh) … Profesorji so bili (no ja, resda s kakšno izjemo) odlični, razrednik, prof. Deržek, pa je sploh bil superlativen. Krasni so spomini na naš francoski krožek in vse tiste nastope. In druženja po nastopih. V šoli smo se dobro počutili, še boljše pa po pouku (smeh). Bili smo popoldanci in ko je odzvonilo (sedma ura se je končala ob 18.40) smo vedno šli še malo na lepše. Celje je bilo nekoč neprimerno živahnejše mesto; ni manjkalo res dobrih gostiln, znameniti Kl(j)ub pa nam je bil skoraj drugi dom.

Kaj se je po vašem mnenju v teh letih, ko ste bili dijak, in danes, ko ste ravnatelj, najbolj spremenilo?

Čisto na kratko: odnosi, vrednote. Upal bi si reči, da smo nekoč bili veliko bolj skromni in spoštljivi, vsi do vseh, profesorji pa v povprečju precej bolj strogi kot danes. Ni bilo milosti. Kakšno dogovorno ocenjevanje, lepo vas prosim! Do 3. letnika sem izgubil 14 sošolcev … Ja, pa v šolo smo redno hodili. Če je kdo manjkal 30 ur v letu, je bil že razredni rekorder. Danes pa, saj se ve, imamo tudi take, ki samo kdaj pa kdaj pridejo v šolo (smeh). Narobe svet! Sicer je pa mladost v vseh časih enaka; tudi mi smo delali kakšne bedarije …

Poučujete slovenščino, včasih ste poučevali tudi francoščino, latinščino in celo umetnostno zgodovino. Zakaj ste se odločili za poklic učitelja?

Latinščino in umetnostno sem učil po sili razmer v času t. i. usmerjenega izobraževanja, francoščino dobro desetletje, slovenščino še vedno. Za ta poklic, tako se mi zdi, se sploh nisem odločil. Kar nekako potegnilo me je noter. Gotovo ima velike zasluge za to prof. Deržek, nekaj je pa kriva tudi moja narava: vedno sem imel rad otroke, otroci pa mene … To je nekako v genih. V moji družini  nas je bilo osem otrok (jaz sem “pravljični” sedmi); precej z lahkoto smo se učili. Je pa treba – v to zelo verjamem – tudi nekaj talenta za ta zahteven poklic; ni vsak za v šolo. Biti učitelj, je velik privilegij. Živeti z mladostjo svojega časa, je pa sploh nekaj najlepšega na svetu.

Ali so vam všeč francoski filmi? Kateri je vaš najljubši?

Mnogi filmi so mi všeč, da le niso hollywodska produkcija (smeh). Francoski filmi pa so nasploh odlični; imajo svojo bogato zgodovino, svetovno znane igralce in režiserje. Pred kratkim sem na TV Slovenija gledal enega res odličnega, Mais vous êtes fous (Pa vi ste nori); pretresljiva, resnična zgodba o mladem zobozdravniku, ki ga droga povsem zasvoji in uniči njegovo lepo družino. Spomnil me je na neko celjsko zgodbo. Težko pa v klasiki francoskih filmov (na desetine jih je) izdvojim le enega. Če pa ga že moram, naj bo to Un homme et une femme. Hudo star film, a lepa zgodba in nepozabna glasba iz 60. let, ko sem jaz še bil majhen otrok (smeh).

Ravnatelj I. gimnazije ste že 13 let, kateri so vaši najljubši spomini na ravnateljevanje?

Veliko jih je lepih, je pa tudi vmes nekaj grenkih. Biti ravnatelj take šole, je lepo, a je težko… So veselja, so pa tudi razočaranja. Sprijazniti se moraš, da te vsi pač nimajo radi. In se veseliti, da te večina ima (smeh). Najljubši spomin? Na vse lepe trenutke, ki jih ni bilo malo. Veliko jih je povezanih z delovnimi zmagami (dvorana Gimnazijka, nova jedilnica, Dvorana Kajuh, prekrasna zunanja igrišča …), kar nekaj pa je tudi takih, ko sem se počutil res srečen v duši, ko sem komu pomagal… Čisto potiho, na štiri oči, kot človek, ki zna razumeti.

Naše šole se drži veliko različnih slovesov: od tega da naj bi bili elitistični, do tega da smo zahtevni, pa tudi da je pri nas neverjetno vzdušje na šoli. Kateri od teh slovesov je resničen?

Od vseh je še najbolj pravi in resničen ta, da smo res dobra šola. Da smo domišljava elita, govorijo tisti, ki so nam nevoščljivi; da smo zahtevni, je kar res (ampak ne tako, kot nas kdaj klevetajo, češ da se dijaki pri nas morajo učiti sedem dni po 24 ur na dan); da je pri nas dobro vzdušje, je pa čista resnica – smo sicer zahtevna, a razumevajoča, topla šola, kjer se vedno in kar naprej kaj lepega in zanimivega dogaja.

Katere prednosti pred drugimi srednješolci bodo imeli osnovnošolci, če se vpišejo na I. gimnazijo?

Pridobili si bodo dragocen socialni kapital; skoz šolo je šlo na tisoče ljudi, ki se poznajo in si potem v življenju s ponosom pomagajo. Kdor se vpiše, bo zagotovo imel dobro znanje in veliko ga bo imel. Maturo bo opravil brez težav. Na kateri koli študij bo lahko šel in tam tudi uspel. V teh štirih gimnazijskih letih pa si bo  ne le krepko razširil obzorje, ampak tudi živel v varnem in prijetnem okolju. I. gimnazija ponuja na desetine možnosti in priložnosti, da človek iz sebe nekaj naredi, da prepozna svoje sposobnosti in talente, da jih razvije in nadgradi.

I. gimnazija ponuja znanje in vzgojo, razumevanje, spodbudo, pomoč in vsestransko sodelovanje.

Ker se bliža informativni dan, kako bi vi predstavili I. gimnazijo osnovnošolcem in njihovim staršem?

Rad bi, da bi osnovnošolci in starši I. gimnazijo prepoznali kot zares dobro in uspešno šolo, ki pa ni namenjena le izbranim najboljšim. Gimnazija je skozi svojo dolgo zgodovino res bila šola, ki je izobrazila in vzgojila mnoge odličnjake, a skoznjo so z enako ljubeznijo in pripadnostjo šli tudi manj odlični, ki pa so kasneje prav tako lepo uspeli v življenju. Zato vedno ponavljam: ne bojte se, I. gimnazija ni noben bavbav; vsakdo lahko uspe, če se le potrudi. Odprite oči, glejte, poslušajte. Preverite, vprašajte. Ne verjemite čvekam.

Novinarke Kajuh Pressa