dr. Anton Šepetavc, ravnatelj

»Ne gre nam le za šolanje, za življenje nam gre«

Naš ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, je I. gimnaziji v Celju zvest že več kot štirideset let. Če kdo, potem jo gotovo on pozna najbolje, saj je v njej gulil klopi kot gimnazijec, se kasneje vrnil kot učitelj, ki je poučeval gotovo rekordno število predmetov, preizkusil se je kot razrednik, poučeval je dijake vseh gimnazijskih smeri, bil je pedagoški koordinator športnih oddelkov, mentor Kulturnega društva Antona Aškerca, trener šolske nogometne reprezentance, mentor šolskega orkestra, bil je član in predsednik sveta zavoda …. zdaj pa svojo in našo I. gimnazijo že enajsto leto nadvse uspešno vodi kot ravnatelj. Šola je pod njim bistveno spremenila svojo zunanjo in notranjo podobo, pouk se je posodobil, število dijakov je kljub upadu osnovnošolske populacije ostalo na zelo solidnem nivoju. Lani je svoja vrata končno odprla tudi težko pričakovana Dvorana Kajuh, ki je brez njegovih vztrajnih prizadevanj gotovo ne bi bilo. Njegovo vsestransko delo in angažiranost so prepoznali tudi na državni ravni, zato je leta 2014 prejel nagrado za življenjsko delo na področju srednjega šolstva. Pred informativnimi dnevi, ko se osnovnošolci spopadajo s težko odločitvijo, kam naprej, je gotovo najboljši sogovornik, zakaj izbrati njemu in nam tako ljubo I. gimnazijo v Celju.

Gospod ravnatelj, nova športna dvorana končno stoji in že funkcionira. Ste si kaj oddahnili? Prednosti nove telovadnice je nešteto, katere pa bi vi posebej izpostavili?

Seveda sem si oddahnil. Pa še kako! Moral sem izpolniti obljubo. Ne samo svojo, ampak tudi tistih pred mano. Kot veste, se je o novi telovadnici govorilo vsaj tri desetletja, lani pa nam je končno le uspelo. Upam si reči, da je Dvorana Kajuh, kot smo jo poimenovali, izjemno lepa športna dvorana, ki je v ponos ne samo I. gimnaziji, ampak tudi mestu Celje. Z njo smo končno normalizirali pouk športne vzgoje. To je še posebej pomembno za športne oddelke, ki na I. gimnaziji delujejo že od leta 1990, iz njih pa je izšla cela plejada odličnih športnikov – državnih in celo svetovnih prvakov, olimpijcev, trenerjev in športnih komentatorjev. Naše šolske reprezentance končno lahko igrajo na »domačem terenu«. V telovadnici poteka živahna rekreacijska dejavnost, v njej trenirajo številni mladi športniki, smo pa v Dvorani Kajuh tudi že organizirali nekaj velikih kulturnih prireditev, mednarodni judo turnir ter trening slovenske futsal reprezentance, ki ravno te dni uspešno nastopa na evropskem prvenstvu v Ljubljani. Letos jeseni bomo pomagali tudi pri izvedbi svetovnega prvenstva v namiznem tenisu za invalide.

Kot ravnatelj delujete dostopni, sproščeni, ponosni na šolo in na nas, dijake, in videti je, kot da v svojem delu uživate. Kakšne spomine pa imate vi kot nekdanji dijak  te gimnazije na svoje učitelje in ravnatelja?

Zelo iskreno bom povedal: toliko let že živim s to šolo, da jo res čutim kot svoj drugi dom. Doma pa se človek najboljše počuti, a ne? I. gimnazijo imam preprosto rad, nanjo me vežejo sami najlepši spomini. Imel sem odlične sošolce in profesorje ter celo dva ravnatelja. Oba taka, da sta mi ostala v prijetnem spominu. Za povrh sem enega še nasledil, kar pa tudi ni mačji kašelj. Sicer pa sem človek, ki še ni čisto pozabil, kako je, ko si mlad. Takrat te – če si zdrav – gotovo ne zanima samo šola. Recimo, da zato, ker sem še vedno v srcu mlad, razumem današnje dijake. Hočejo tudi živeti. In prav imajo. Življenje je enkratno in neponovljivo. Mladost pa je čudovita, a žal vse prehitro mine.

Kot pedagoški delavec z dolgoletno kilometrino, v čem so se spremenile generacije dijakov, ki so prestopili prag te gimnazije?

Mladost je v vseh časih enaka, spreminjajo se samo okoliščine. Gimnazijci v 21. stoletju so seveda malo drugačni; to je naraven pojav. Težko bi rekel, da so v povprečju zrelejši od nas pred toliko in toliko leti. Če povem iskreno, me pri mladini današnjega časa še najbolj moti razvajenost. K sreči pa to ni bolezen, ki bi se prijela kar vseh po vrsti, tako da je neprimerno več tistih, ki so življenjsko skromni, delovni in predani svojim ciljem. Sicer pa – z leti toliko bolj – na svoje dijake gledam skoraj kot na svoje otroke. Rad jih imam in zdi se mi, da tudi oni mene. Branim jih in zagovarjam. Moja druga družina so.

Kaj dela I. gimnazijo v Celju več kot šolo?

Eno je gotovo več kot 200-letna žlahtna tradicija; skoz to šolo so šli tisoči mladih ljudi, ki so v življenju nekaj iz sebe naredili. Postali so zdravniki, sodniki, inženirji, profesorji … Mnogi so krepko zaznamovali svoje stroke, številni so se za vedno zapisali v slovensko zgodovino. Kaj pa je tisto drugo, kar to šolo dela drugačno, samosvojo, toplo in domačno? Morda še bolj kot rezultati, ki so res odlični, ponos, pripadnost, razumevanje, povezanost na vseh ravneh. Pravzaprav je težko razložiti: to je kot nekakšna nevidna nit od srca do srca, duh, ki živi iz generacije v generacijo. Šola smo najprej in predvsem ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je šola. Ne gre nam samo za ocene, za znanje nam gre. Ne gre nam le za šolanje, za življenje nam gre. Za vrednote. Za dobroto srca in plemenitost duha. Za dom, družino in domovino. Za to nam gre. In zato smo več kot le neka šola tam nekje …

O I. gimnaziji se širijo tudi precej strašljive govorice, od tega, da tukaj vlada slaba energija, da je to zahtevna šola, da so dijaki naduti. Kako komentirate tovrstne govorice?

Žal na tem mestu težko rečem kaj drugega kot tole: v Sloveniji živimo! Ivan Cankar, katerega 100. obletnico smrti letos obeležujemo, je o »dolini šentflorjanski« povedal že vse, kar se povedati da. V tej naši ljubi deželi je vse preveč neiskrenosti, nevoščljivosti in raznovrstnega negativizma. Namesto da bi znali drug drugemu čestitati in se pohvaliti, ko je naredil kaj dobrega, rajši mečemo polena pod noge ter iščemo dlake v jajcu in grehe iz preteklosti. I. gimnazija je zahtevna šola, tega ne zanikam. Prav je, da je zahtevna. Gimnazija smo! Dobra šola je vedno zahtevna; če ni, pa ni dobra šola. To je čisto preprosta logika. O nadutosti ne bi izgubljal besed; tak je mogoče kakšen posameznik, šola kot celota pa zagotovo ne. Že iz dijaških dni mi gre na živce, da nas nekateri po vsej sili razglašajo za nadute elitneže. Jaz sem bil sedmi otrok v družini in sem hodil na to gimnazijo, pa prej še sestra in brat. Sama elita!

Pred informativnimi dnevi se šole skušajo predstaviti, da ne rečemo prodati na različne načine in pritegniti bodoče dijake. Pa vprašajmo obratno: kakšnega dijaka si vi želite?

Mogoče najprej tole: jaz že vsa leta tistim, ki pridejo na informativne dneve, govorim samo resnico, resnico in nič drugega kot resnico. Enako počnejo to tudi profesorji in dijaki. Vsi pa vemo, da resnica v povprečju ni tako privlačna, kot so razne obljube in zgodbe o raju, kjer se cedita sam med in mleko. Življenje ni raj, življenje tudi ni praznik, zato je pošteno povedati: poglej, tule imamo take in take zahteve, včasih bo težko, bo pa velikokrat tudi lepo in bo na koncu nepozabno. Kakšnega dijaka si želim? Takšnega, ki bo to razumel. Takšnega, ki bo sprejel svoje naloge in dolžnosti brez jamranja. In jih opravljal z mislijo, da to dela zase, ne pa zame ali svojo mamico. Takšnega, ki se bo v naši stari domačiji na Kajuhovi 2 čim več naučil, zraven pa zrasel v dobrega, vzgojenega, srčnega človeka.

Vemo, da imate šest vnukov. Ali jih boste navdušili, da postanejo kajuhovci?

Moja učiteljska pot se počasi zaključuje. Najstarejša, Liama in Pio, bom na tem mestu morda še učakal, drugih pač ne. A če me imajo kaj radi (pa mislim, da me imajo), bodo šli po poti svojih mamic in dedija. Navdušujem pa jih že skoraj od plenic za našega Kajuha; zelo dobro poznajo šolo, saj se z njimi vsako soboto igram v telovadnici. Prej stari, zdaj pa tudi novi. Moram povedati, da je tudi njim nova veliko bolj všeč.

 

Kajuh Press

Foto: Nataša Muller