prof. Tomaž Marčič, zborovodja

“Z dobro izvedbo lahko mladim približamo vsako zvrst glasbe”

Mešani mladinski pevski zbor I. gimnazije se ponaša z večdesetletno tradicijo in hvalevredno kvaliteto petja ter dosežki. Glasilke si generacije gimnazijcev kontinuirano trenirajo že od leta 1945! (To pomeni približno 74 let pevske zgodovine, da vam prihranim matematiko.) Pod umetniškim vodstvom zborovodje profesorja Tomaža Marčiča zbor cveti že od šolskega leta 2009/10.

Prof. Marčič je zaključil dodiplomski in podiplomski študij harmonike v Nemčiji. Bil je prejemnik številnih najvišjih nagrad na tekmovanjih v Sloveniji in tujini. Glasbeno poustvarjanje ga je poleg nastopov po Sloveniji vodilo na odre po Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Hrvaški in Avstriji. Kot solist je igral z orkestrom Mariborske filharmonije, Ansamblom za novo glasbo Würzburg ter Dunajskim akademskim orkestrom. Poleg komornega muziciranja se (kot glasbeniki najbrž že veste) od srednješolskih let naprej intenzivno posveča tudi zborovodstvu in poučuje harmoniko na Glasbeni šoli Celje. Na državnem tekmovanju v Zagorju ob Savi leta 2012 je prejel posebno priznanje za najboljšega zborovodjo debitanta.

Delo pevovodje zahteva posluh za glasbo in za dijake, glasbeno in pedagoško mojstrstvo, pa še malo animatorskih sposobnosti za po vrhu. Profesorja smo povprašali o tem in onem, o petju nekoč in danes, o dosežkih in načrtih. Vas, dragi bralci, pa vljudno vabimo na Pomladni koncert Mešanega mladinskega zbora I. gimnazije, ki bo v sredo, 10. aprila, ob 19.30  v Celjskem domu. Gost koncerta bo Celjski oktet.

Zakaj je dobro peti?

Peti je dobro že čisto iz zdravstvenih razlogov. V zadnjih letih raziskave vedno bolj dokazujejo pozitivne vplive petja, na primer na imunski sistem. To je torej fizični vidik, še pomembnejši pa se mi zdi vidik duševnega zdravja; pri petju se človek namreč (podobno kot pri športu) sprosti, dobi distanco do vsakdanjih izzivov in težav. Kot tretje je izjemno pomembno vzpostavljanje stikov z ljudmi. Pri zboru si, hočeš nočeš, v stiku z drugimi pevci in vzpostavljaš poznanstva in prijateljstva. In za konec je tu še dobra volja.

Zakaj je dobro peti v pevskem zboru I. gimnazije v Celju?

Seveda je peti z nami dobro zaradi vseh že naštetih razlogov. Hkrati pa zborovsko petje pevce pripelje v stik z dijaki iz vseh štirih letnikov. Tako je seveda tudi pri drugih obšolskih dejavnostih, ampak zbor ima tu prednost zaradi številčnosti. Sodelujočih dijakov splošne gimnazije je na primer letos nekje od 60 do 70, če pa sem prištejemo še dijake umetniške gimnazije in vzporednega glasbenega izobraževanja, ki jih je približno 20, pridemo že do zelo lepe številke. Vse to so torej dijaki, ki se poznajo in na novo vzpostavljajo stike. To je predvsem zelo pozitiven vidik za dijake prvega ali drugega letnika, ki se na ta način mimogrede vključijo v družabno dogajanje na šoli.

(Vseh dijakov je na šoli okoli 840. Pri pevskem zboru tako sodeluje vsak deseti kajuhovec. Op. a.)

Naš glasbeni program pevcem omogoča tudi, da spoznajo zelo širok repertoar zvrsti; ukvarjamo se namreč z vsemi žanri, od lahkotne pop glasbe do tiste najsodobnejše resne glasbe.

Morda je vredno izpostaviti še intenzivne vaje, ki pevcem predstavljajo poseben dogodek v šolskem letu, in sodelovanje na mnogih pomembnih slovesnostih v prav posebnih dvoranah. Primer slednjega je naš uspeh na državnem tekmovanju v Zagorju, ki nam je omogočil nastop na koncertu nagrajencev v Slovenski filharmoniji.

Kako izbirate glasbeni repertoar pevskega zbora?

Del repertoarja je odvisen od potreb šole – glede na bližajoče se slovesnosti. Določene skladbe s teh slovesnosti so nato lahko tudi dobra iztočnica za naše samostojne koncerte. Včasih pa pobude pridejo tudi od dijakov. Konkretno lahko omenim venček pesmi skupine Abba, ki ga je pevski zbor letos izvajal že kar nekajkrat. Med odmorom med vajo se je začela med dijaki oblikovati ideja, da bi peli Abbo, in v naslednjih minutah so najbolj zagreti že plesali po odru in izvajali njihove pesmi. Ker so se vsi strinjali z idejo, smo jo pograbili in uresničili.

Nam lahko zaupate, kaj je v načrtu za bližnjo prihodnost?

V letošnjem koledarskem letu je v načrtu udeležba na več mednarodnih tekmovanjih v tujini. Precej je odvisno od datumov mature naših maturantov, ampak možnosti za nastop so trenutno maja v Italiji,  junija na Hrvaškem, pa še Bratislava in še marsikaj jeseni. Čaka nas tudi naš pomladanski koncert, ki bo po vsebini bolj klasično obarvan, na zunaj pa bo malo manj klasičen.

Na katere uspehe pevskega zbora ste najbolj ponosni?

V spominu mi ostanejo tisti najmanj pričakovani uspehi. Na tekmovanju v Zagorju smo na primer dobili zelo lepo oceno in uvrstitev: zlato z odličjem. Tudi program smo imeli po mojem mnenju takrat zelo dobro izbran – tehten in lep, pevci pa so ga izvedli odlično.

Približno leto po tem smo bili na tekmovanju v Nemčiji, kjer se je ponovila podobna zgodba. Bili smo prvi v kategoriji, odpeli smo lepo in bili smo ponosni nase.

Še več kot uvrstitev je vredno zavedanje, da smo pokazali, kaj znamo in da smo se imeli lepo.

Kajuh je poznan po svojem moškem oktetu, po šoli se govori tudi o ženskem oktetu … nam lahko poveste kaj več?

Seveda. Nekaj deklet se je zbralo z željo, da bi tudi one ustanovile oktet, ker ni nobenega razloga, da bi zaostajale za fanti. Ideje sem bil seveda vesel. Pred leti smo namreč že imeli manjši dekliški sestav. Ta dekleta so se izkazala kot zavzeta, same si iščejo pesmi za glasbeni program. Pred nekaj tedni so imele prvi javni nastop na območni reviji, kjer so se pokazale v zelo lepi luči.

Tudi sami ste v svojih srednješolskih letih obiskovali našo gimnazijo. Kakšno je bilo srednješolsko življenje in vsakdan glasbenikov takrat? Kako se primerja z današnjo umetniško smerjo gimnazije?

Zgodbi nista povsem primerljivi, ker takrat še ni bilo umetniške gimnazije. Sam sem bil prva generacija srednje stopnje v glasbeni šoli, ki je tisto leto začela delovati. Povezava z gimnazijo pa takrat še ni bila tako zelo vzpostavljena. Precej profesorjev je priznavalo status, nekateri še ne. Ker glasbena smer na naši gimnaziji še ni obstajala, smo bili glasbeniki bolj razpršeni po vseh šolah, zato še ni bilo takšnega kolektiva glasbenikov, kot je v Celju danes.

Ste tudi vi kot gimnazijec na Kajuhu peli pri šolskem pevskem zboru?

Sem, vsa štiri leta pri profesorici Požun. Takrat mi kot glasbeniku ne bi bilo treba hoditi, ampak mi je bilo v veselje. Od tega sem imel zelo veliko. Peli smo tehten program, ki mi je pomagal tudi kasneje na akademiji. Zbor mi je dal veliko lepih spominov, pa tudi stike z nekdanjimi sopevci še ohranjam.

Je danes za dijake v glasbenem programu udeležba pri zboru obvezna?

Obvezna je za vse tiste, ki niso vključeni v orkestre in druge glasbene sestave v okviru šole. Vsi morajo namreč sodelovati v nekem skupinskem muziciranju. Večina pianistov, harmonikarji, solo pevci in podobno naj bi tako vsi peli pri zboru, ker v orkestru le izjemoma sodelujejo.

Ste tudi avtor mnogih priredb za pevski zbor in orkester. Katera vaša priredba vam je ostala v najlepšem spominu?

Uf, to je pa težko vprašanje. Najbolj udarna je morda Oblak za dva benda Tabu. Pri dijakih vedno pričara nasmešek in da pozitivno energijo. Tudi priredbe, ki smo jih pripravili za koncert z Mi2, imajo dijaki radi, pa še kakšna bi se našla … Zbudi me za prvi maj na primer.

Kaj bi povedali mladim, da bi jih pritegnili k poslušanju klasične glasbe in jih še bolj privabili na koncerte našega pevskega zbora?

Povedal bi jim, kako pri pevskem zboru pevci vzljubijo različne zvrsti. Kljub občasni zadržanosti, ko se prvič srečajo s kakšno renesančno polifonijo ali moderno acapella glasbo, do konca sezone ti isti pevci sami predlagajo, da bi zapeli še katero od teh. Ko ta dela obvladamo, namreč tudi sami spoznajo, kakšno posebno kvaliteto ima takšna glasba.

Pomemben je pristop, ko mladim poskušaš približati klasično glasbo. Ta namreč ne sme biti suhoparen. Vsi dobri (!) skladatelji klasične glasbe, pa naj bodo že tristo let pokojni ali sodobni, so ljudje, ki so živeli in čustvovali enako kot mi in je torej nemogoče, da bi pisali suhoparno glasbo. Suhoparna ali slaba je lahko samo izvedba, z dobro izvedbo pa se da mladim približati praktično karkoli – tudi avantgardno resno glasbo.

Kaj razen glasbe vas še izpolnjuje v prostem času?

Na prvem mestu je zagotovo družina, naši trije otroci. Iz vrtca in šole vsak dan prinesejo  nove ideje in dogodivščine, ki se jim vsakič znova čudim. Če pa se najde še kaj prostega časa, se ukvarjam s kakšnim športom.

Katero skladbo si mrmrate med lupljenjem krompirja?

Povsem odvisno … se spreminja iz minute v minuto. Ponavadi si verjetno mrmram to, kar delamo pri zboru. (Kasneje istega dne si je prof. Marčič na hodniku mrmral Kje so tiste rožice. Op. a.).

Nika Gradišek

Foto: Vid Rojc in Jože Petrak Zajc