Krivda

Tokrat bom spregovorila o vsem dobro poznani temi, veliki problematiki v družbi že vseguilty2 od njenih daljnih začetkov, pa do danes, do družbe, ki jo navadno imenujemo z ohlapnim pridevnikom “moderna”. Da, govorim o Krivdi.

Verjetno vsi poznamo pomen te besede, vsi se zavedamo, da gre za nekaj, kar ljudje občutimo, hkrati pa pogosto tudi vidimo. Krivda je namreč zelo trdovratna, sprva se naseli v nas kot nekakšen čustveni parazit,  nas razjeda od znotraj, v mislih, čez čas pa se njena senca prikrade tudi na naš obraz. Vidna je v naših očeh, v kretnjah, v govoru in na koncu tudi v dejanjih. Kaj je njeno glavno orožje?Dejstvo, da je nihče noče nositi na svojih ramenih. Nihče noče biti kriv. Na splošno je Krivda izredno družabna, ima veliko prijateljev: Bolečino, Jezo, Trmo…. A z nikomer si ni tako blizu kot z Odgovornostjo. Gre za vzajemni odnos, saj Odgovornost poskrbi, da se Krivde ne moremo več otepati z vsemi štirimi, Krivda pa Odgovornosti v zameno ponudi del naših misli, posebno sobo, namenjeno premlevanju situacij iz preteklosti. Lahko bi rekli, da nas Odgovornost sili, da se obnašamo racionalno. In skupaj z racionalnostjo navadno pride tudi do sprejemanja Krivde. Nekateri popustijo prej, nekateri se je otepajo do smrti. Čar je v tem, da si jo lahko priznamo le sami, res pa je, da nenehno obtoževanje iz okolice oslabi naš “imunski sistem”.

In koliko smo v resnici krivi? To je stvar pogleda. Verjetno bo vsak drugače presodil situacijo, nekaj pa je zanesljivo. V konfliktu dveh bo v očeh družbe vedno nekdo za odtenek bolj kriv, pa čeprav sveto trdimo, da je krivda na strani obeh. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da na koncu niti ni več pomembno, kako je prišlo do tega, zakaj in tudi ne, kako bi se lahko otresli občutka krivde brez žrtev. Pomembno je le še, KDO je kriv. Začne se podajanje tempirane bombe, kot pri kakšnem kvizu. Nihče je noče predolgo držati v rokah, saj ga je strah, da bi eksplodirala. Takrat postanemo sebični, nagon po preživetju, po tem, da imamo prav, nam popolnoma zamegli občutek za sočloveka. Nič več ni pomembno, le še to, da MI nismo krivi. Ironično pa je, da bomba na koncu vseeno eksplodira nekomu v naročju. Do takrat namreč nihče ne pomisli, da jo je mogoče onesposobiti, ali pa morda zgolj zalučati daleč stran, kjer ne bo mogla priti nikomur do živega in bo na koncu, brez pozornosti in brez telesa, v katerem bi se lahko naselila, enostavno izzvenela. Ne, vse prevečkrat počakamo, da pri nekomu eksplodira, šele potem nas prešine spoznanje, da je bilo vse skupaj popolnoma nepotrebno. A takrat so rane na žalost že zadane, odnos razklan, oseba, pri kateri je eksplodiralo, zlomljena. Vendar pa ima Krivda svoj antibiotik, imenuje se Spoznanje. Ko zlomljena oseba po dneh, tednih, mesecih ali letih žalovanja končno pride do Spoznanja, si oprosti napake in Krivda postopoma, tiho in brez upora izstopi iz telesa. Poišče naslednjo žrtev, ne malokrat prav tisto, v katero bi se morala naseliti že davno. Vrne se k prav tisti osebi, ki je Krivdo nekoč potisnila v roke drugi.

Anja Žerjav

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja