Naj hrana postane vrednota vseh

Ob vseh enormnih številkah, ki izdajajo, kako na veliko razmetavamo s hrano, po drugi strani pa preko televizijskih ekranov gledamo lakoto, me prešine misel, le zakaj?

Kaj je torej glavni problem, da toliko hrane roma v smeti? Eden izmed glavnih razlogov gotovo tiči v dejstvu, da nas ovira grda človekova lastnost, imenovana egoizem. Ker imamo (k sreči) hrane v izobilju, smo s tem zadovoljni (ali pa tudi ne?). Uživamo jo lahko skoraj kjerkoli in kadarkoli, kar se nam zdi samoumevno. Morda je to razvajenost. Verjetno bi starši že od zgodnjega otroštva morali učiti svoje potomce, naj pojedo vse s krožnika. Vendar, očitno ni tako.

Med glavnimi problemi so tudi nezavedanje posledic za ves svet in miselnost, da bomo vedno imeli dovolj hrane in nam za to ni treba skrbeti. Koliko mladih, menite, med malico kdaj pomisli, da bi morali obrok pojesti do konca? Iz izkušenj lahko povemo, da velika večina poje toliko hrane, kolikor jim v tistem trenutku ustreza, četudi sta to le dve žlici zelenjavne juhe. Redko se vprašamo, kam bo hrana, ki je ostala na krožniku, romala čez nekaj trenutkov, ko bomo napol poln krožnik odložili na stojalo. Za nas se tu zgodba konča. Kaj se bo z vso zdravo, sveže pripravljeno hrano, ki smo jo pustili, zgodilo kasneje, nas (žal) prav malo zanima.

Pa da ne bomo do mladih samo kritični, razmislimo, zakaj je tako. Zagotovo je precej težko razumeti nekaj, česar sami nikoli ne izkusimo, denimo lakote. A misel na to je precej žalostna in strah vzbujajoča: mar bi res morali stradati, da bi ugotovili, da je naše početje neodgovorno? Pa vendar, mogoče bi se pa ravno v trenutkih hude lakote spomnili na vsa napol obgrizena jabolka, malo rjave banane, pretrd kruh, malo preveč skuhane testenine, premrzlo in (oh joj!) dva dni staro juho.

To, da nam je hrana na dosegu prav vsak dan kjerkoli, je po eni strani dragocen (in redek) dar, po drugi strani pa prekletstvo. Dar zato, ker živimo v tistem delu sveta, kjer hrane ne primanjkuje. Prekletstvo pa zato, ker zaradi izobilja ne cenimo njene vrednosti in naše privilegiranosti, še več, zaradi izobilja postajamo vedno bolj izbirčni in egoistični. Razmišljajmo torej o našem položaju na svetu! Ne razmetavajmo s hrano že zaradi sočutja do tistih, ki se vsakodnevno spopadajo z lakoto. Ni človeško, da nekdo pusti poln pladenj hrane zato, ker mu nekaj ne prija, nekomu drugemu pa se zaradi pomanjkanja iztekajo zadnje minute življenja.

Raje si za zgled vzemimo organizacije, društva, pa tudi posameznike, ki se borijo ravno proti temu in želijo, da bi lačni postali siti, siti pa bi končno začeli ceniti, kar imamo.

Nataša Grešak

Članek je bil objavljen v Novem tedniku, dne 11. 5. 2017