dr. Svetlana Slapšak: “Beseda in roka: zgodovinska antropologija”

Intervjuji z mrtvimi in zgodbe gest

Človek se je in se bo skozi razvoj človeške vrste spreminjal. V kakšno korist nam je torej znanje o velikih dogodkih zgodovine, če jih poznamo kot pike na zgodovinskem traku  namesto kot koščke širše slike človeške miselnosti? Zgodovinska antropologija se ukvarja prav s tem – z barvanjem družbenega platna v ozadju zgodovinskih prelomnic in z razumevanjem sprememb.

V predavanju v sredo, 20. 12. 2017, z naslovom »Beseda in roka: zgodovinska antropologija« nas je antropologinja in doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak popeljala skozi izjemno širok časovni in tematski okvir zgodovinskih virov, s katerimi se lahko naučimo več o nekdanjih civilizacijah in predvsem o »običajnem človeku« določenega časa. Predavanje smo organizirali v okviru družboslovnega društva.

Pod njenim izjemnim vodstvom smo spoznali antropocentričnost antičnega človeka. Ta je svojo lastno identiteto vedno iskal v družbi okoli sebe in je bil zato toliko bolj ranljiv in pogosto nestanoviten. Splošno prisotna je bila tudi nuja javnega življenja in političnega vključevanja. Današnji izraz »idiot« izvira iz grškega »idiotes«, ki je imel v antiki povsem drugačen pomen – to je bil človek, ki se je ukvarjal le s svojim zasebnim življenjem in ga javne zadeve niso zanimale dovolj, da bi si prislužil naziv »polites« oz. državljan. Dr. Slapšak nam je uspela približati tudi antični zaklad izrazite retorike, ki so jo uporabljali javni govorci in je do današnjega dne s pojavom tihega branja skoraj izginila. Retorike se danes ne učimo več v običajnem šolskem sistemu, retorične šole so plačljive in redke, javni govorci, kot so politiki, pa uporabljajo t. i. »kvadratno retoriko«, ki je zgolj izjemno osiromašena verzija uporabe gest in je bolj motnja kot pa podpora govorjeni vsebini.

Z znanimi umetniškimi deli iz preteklosti nam je pojasnila tesno povezanost besede in roke – govorjenega besedila in gest. Če antični kip ali slika zgodovinarjem s svojimi motivi pripoveduje najbolj osnovno zgodbo, imajo prav geste rok in drža moč prenašanja še veliko kompleksnejših sporočil. Tako kip Demostena pred govorom roke z zvitkom pred sabo stiska v pričakovanju, mnogi kipi, ki prikazujejo govorce med govorom, pa prikazujejo geste rok v vlogi umirjanja publike in odpiranja prostora povedani vsebini.

Tudi v novejših umetniških delih se kaže enaka pripovednost. Slika slovenskega slikarja Franca Kavčiča iz začetka 19. stoletja prikazuje Sokrata z učencem in Diotimo, svečenico Erosa, grškega boga ljubezni. Kavčič prikaže pogovor med Sokratom in Diotimo kot izmenjavo mnenj, kjer filozof argumentira svoje mnenje o ljubezni, medtem ko ga Diotima s superiorno gesto roke seznanja, da se moti. S takšnim prikazom Sokrata v podrejeni vlogi se Kavčič po besedah dr. Svetlane Slapšak izkaže kot prvi slovenski feminist.

Vse našteto in še več torej govori v prid dejstvu, da je igra rok simbolno orodje govora. In kakšno korist ima? Z njo bolje razumemo napako v »univerzalni obliki« človeka, ki jo zagovarja vsaka vera po svoje. Postavljanje resnice o človeku je nesmiselno, ker je človek sam spremenljiv. In antropologija? Kot pravi dr. Slapšak: »Znanost ni resnica, ampak iskanje resnice,« zatorej je veliko uporabnejše in zanesljivejše orodje v razlagi našega razvoja.

Nika Gradišek

Viri fotografij:

https://hr.wikipedia.org/wiki/Starogr%C4%8Dka_knji%C5%BEevnost

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Franc_Kav%C4%8Di%C4%8D_-_Sokrat_z_u%C4%8Dencem_in_Diotimo.jpg