Stoletje po Cankarju

“Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da, celo brez nosa bi se dalo živeti … A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine …” (Ivan Cankar, O človeku, ki je izgubil prepričanje)

Hodnike I. gimnazije v Celju je 11. decembra 2018 preplavil vonj po kavi in domačih piškotih. Minilo je namreč okroglih sto let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega pisatelja, dramatika in pesnika. »Skodelica kave« je le eno od njegovih mnogih del, čeravno eno najbolj znanih, priljubljenih in navsezadnje učinkovitih. Kdo ve, morda je zastonj kava celo pomagala nekoliko popraviti vtis o Cankarju tistim dijakom, ki njegovo ime povezujejo predvsem s strahom in trepetom pisanja esejev.

Šolski dan je popestril tudi bogat program. Dijaki prvega in drugega letnika so se sprehodili skozi Cankarjevo življenje s pomočjo dramskih vložkov, recitacij in pripovedi, s katerimi so postregli dijaki pod mentorstvom profesorice Vesne Gubenšek Bezgovšek.

Dijakom tretjega letnika je predaval ddr. Igor Grdina, zgodovinar, literarni zgodovinar in naš bivši dijak. Ta meni, da je Cankar »pisatelj za zrele ljudi z veliko izkušnjami«, ki da se ga v šolah težko dobro obravnava. »Knez slovenske besede« je sam pravil, da je vse, kar pisatelj piše, življenjepis – v kaj se moramo torej poglobiti, da bomo lahko njegova dela kar se da najbolje razumeli? V zgodnja leta enajste šole pod mostom, ko je »kot otrok postal starec«, obdobje svetovljanskih razodetij na cesarskem Dunaju, boemska leta na Rožniku, vplive Nietzscheja, Marxa, Platona, Dostojevskega, navsezadnje vrenje predvojne Evrope?

Cankarjevi liki niso črno-beli. Tudi on ni bil. Kot kakšen se je zasidral v slovenski kolektivni spomin? Kot človek ekscesov? Garač, ki od zgodnjega jutra do poznega večera ni izpustil peresa iz roke? Vdan veri in domu? Socialist? Optimist? Večni kritik? Kakšen je torej v resnici bil Cankar? Kot nobenega velikega avtorja ga kakopak ne gre niti »po šolsko« delati sterilnega niti na drugi strani vsepovprek blatiti ali nasploh kakorkoli enodimenzionalno dojemati. Po mnenju ddr. Grdine je gotovo, da je bil Cankar »človek, ki ni svoje duše prodal nikomur in iz čigar potez sta razvidni močna osebnost ter samostojnost«. Bil je tudi tenkočuten in razmišljujoč človek, ki se je trudil v svojem razmeroma kratkem življenju izliti na papir čim več opažanj, občutenj in spoznanj ter skozi ironijo in kritiko – sredstvi, ki sta mu bili nedvomno blizu – pripomoči k izboljšanju slabega.

Poljski pisatelj Jan Kott je o Shakespearjevem Hamletu dejal, da je »kakor goba – da se ga le ne trudimo stilizirati in starinsko odigrati, pa bo takoj vase vsrkal vso sodobnost.« Kaj pa Cankar? Je naša kava kaj drugačna od njegove? Kot kaže, ne zelo. Ddr. Grdina je poudaril pomen izkustev – tudi slabih – v življenju in dijake spodbudil k razvijanju samostojnosti in trdnosti tako v mislih kot dejanjih. Tega ne potrebujemo dandanes nič manj kakor pred stotimi leti. Morda še več?

Zarja Križnik

Foto: Matjaž Pinter