Obisk varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev

Ne objektivnost – nepristranskost in resnicoljubnost

Komu zaupati v poplavi informacij? In kako se v dobi »Fake News« izogniti polresnicam in neresnicam? Ali pa bi raje pozabili na politiko in družbo ter slišali pravljico za lahko noč?

Po vsem, kar smo od naših gostov, Ilinke TodorovskiAnje Nab Huš in Luke Hvalca izvedeli v sredo, 19. 12. 2018, je mogoče odgovor za vse troje najpogosteje iskati v javnih medijskih servisih. Saj veste, televizijskih programih in radijskih postajah, ki jih sofinancirajo uporabniki (gledalci, poslušalci in bralci). Najpogosteje zato, ker objektivnosti po razlagi gospe Todorovski ni, obstaja pa aktiven trud za vzdrževanje nepristranskosti in resnicoljubnosti pri novinarskem poročanju, ki se ga da najbolj gotovo najti ravno pri teh ponudnikih javnih medijskih storitev. Od njih lahko namreč pričakujemo stremenje za zelo visokimi etičnimi načeli. Pravljice pa lahko najdete v RTV-arhivu;  RTV-tradicijo pravljic za lahko noč namreč vzdržuje dovolj dolgo, da je ena njihovih najstarejših oddaj.

O visokih etičnih načelih bi iz prve roke prepričljiveje težko pripovedoval kdorkoli drug kot gospa Todorovski. Na Radioteleviziji Slovenija, pogosteje poznani pod kratico RTV, dela že od leta 1985, že dve leti kot varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev. Z Anjo Nab Huš, pomočnico gospe Todorovski, in Luko Hvalcem, dnevnim urednikom in novinarjem na Valu 202 (ki sta oba v svojih srednješolskih hodnikih prestopala po istih Kajuhovih hodnikih kot mi danes), so nam, dijakom prve gimnazije, popestrili sredino popoldne in odgovorili na mnoga zanimiva vprašanja, ki so kar prosila za nadaljnjo debato.

Pa si poglejmo, kaj pametnega smo izvedeli in povedali.

Delo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev vključuje sprejemanje pripomb, pritožb in vprašanj gledalcev in poslušalcev. Vključuje pa seveda tudi sprejemanje najtežavnejših in večplastnih odločitev. Kaj je primerno za javno televizijo ali radio? Ključna razlika med javnimi in komercialnimi javnimi medijskimi servisi je, po besedah gospe Todorovski, pogodba med ustvarjalci in javnostjo in posledična odgovornost do javnosti pri prvih. Primarna skrb medijskih ponudnikov namreč ni gledanost, ampak skupno dobro.

Za kvalitetno poročanje je treba razmišljati o vrsti dilem. Na primer o zasebnosti teh, o  katerih se poroča, in pravici javnosti, da je obveščena o javnih zadevah na drugi strani tehtnice. O vprašanju prepovedi sovražnega govora in vrednoti svobode govora. Pa o uravnoteženem pristopu pri temah, kjer se mnenja delijo. Z izjemo znanstvenih tem, kjer je treba dobro razmisliti tudi, kdo je preverljivejši vir informacij. Ne gre namreč v studio postaviti pet vsakodnevnih ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata, in enega znanstvenika, ki ve, da ni, tudi v teoretičnem svetu, kjer bi bila to realna predstavitev razmerij med različnimi mnenji. Vse to in še več je potrebno upoštevati. In gospa Todorovski ni edina, ki se spopada s takšnimi odločitvami. Anja Nab Huš ji seveda pomaga, Luka Hvalc pa kot urednik ravno tako redno išče idealno pot med navzkrižnimi interesi in vrednotami.

Še ena prednost javnih medijskih hiš je, da poslušalca dojemajo kot nekoga, ki rad posluša in gleda raznolike vsebine. Mogoče se vam po testu matematike doma ne ljubi gledati še poljudnoznanstvene oddaje, mogoče pa si jo zaželite v obupno dolgih božično-novoletnih praznikih, ko se vam srce para ob pogrešanju šole in z grozo ugotavljate, da se vam možgani spreminjajo v puding.

Ampak – hec na stran, raznolik program je ključen za razširjanje obzorja. Dobrega okusa za glasbo si ne ustvarjamo le s pesmimi, ki se najbolj prodajajo! Pa tudi druga mnenja o svetu so baje precej pomembna in je zato vedno dobro videti več plati.

Čas obiska je veliko prehitro minil, vprašanj in tem pa je bilo preveč, da bi razvili vse. Kako naj jih ne bi bilo, ko pa je novinarski poklic še vse kaj več kot pisanje metačlankov o novinarstvu in izmišljevanje slabih šal na račun pravljic, počitnic in glasbe! Moj pulitzer bo moral počakati še vsaj na naslednji obisk gospe Todorovski, ki nam ga je že obljubila. Še vedno lahko upam na osmozo zaradi visoke koncentracije novinarskega znanja v moji okolici 😉.

Nika Gradišek

Foto: Jakob Lekše